Smer: V Koncu
Datum: 1. 8. 2020

Dvatisočak:
23. Mali Kokrski Grintovec (2450 m)
24. Grintovec (2558 m)
25. Jezerska Kočna (2540 m)
26. Kokrska Kočna (2540 m)

Ob sončnem vzhodu sem se odpravila po gozdnem terenu proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu. Po dobri uri hoje se je gozdna preproga spremenila v hojo po gruščevju.
Ko sem prispela do koče, sem naredila hitro pavzo ter se odpravila po južnem pobočju čez Streho proti Grintovcu. Ves čas me je spremljalo žgoče sonce in razgled morja oblakov proti dolini.

Pogled proti Kokrskemu sedlu. Iz Strehe, na poti na Grintovec.

Na Grintovcu zopet krajši postanek z malico. Ker me je čakala še dolga pot, se na vrhu nisem dolgo mudila. Nadaljevala sem po poti, ki vodi proti Mlinarskemu sedlu, a le do razcepa proti Jezerski Kočni.

Gneča na Grintovcu.
Morje oblakov pod Grintovcem.

Sledil je približno petsto meterski spust po skalovju in nekaj zajlah ter kasneje zopet vzpon proti Jezerski Kočni. Na poti proti drugemu vrhu se je bilo potrebno splaziti skozi trebušno votlino. Gre za 10 metrov ozko pot, kjer moraš nahrbtnik potiskati pred seboj ali pa ga vleči za seboj, medtem ko se po trebuhu plaziš proti drugi strani, kjer se nadaljuje zahtevna pot po skalovju.

Iz Grintovca proti Kočni.
Spust z Grintovca proti Jezerski Kočni.
Trebušna votlina, samo za suhe

Kaj kmalu za trebušno votlino sem bila na vrhu, kjer sem stisnila zadnji žig Kamniško-Savinjskih Alp v knjižico slovenske transverzale.
Nadaljevala sem proti Kokrski Kočni, do katere je vodilo pol ure poplezavanja čez zavarovan, a na več mestih prepaden predel. Na vrhu zopet nekaj počitka in nadaljevanje proti bivaku pod Kočno.

Iz Jezerske proti Kokrski Kočni.
Bivak pod Kočno.

Teren iz Kokrske Kočne do bivaka je zelo krušljiv, na več mestih ni zavarovan, potrebno pa je lažje poplezavanje in velika previdnost pri proženju kamnov. Po preplezanem delu sledi še dober del spusta po melišču, ki nima povsod varnega izteka. Definitivno gre za manj obljudeno pot, ki je za spust zaradi krušljivosti manj primerna, za vzpon pa zaradi dolgega melišča in plezanja spada med nevarnejše. Kljub temu pa sem uživala na vsakem koraku.

Še nekaj ur do konca.

Ko sem prispela v bivak, je sledil pošten obrok. Prvotni plan je bil spanje v bivaku in naslednji dan nadaljevanje poti proti Kokrskemu sedlu in nazaj do izhodišča. Ker pa je bila vremenska napoved za naslednji dan zelo nestabilna, sem se po uri počitka odpravila dalje kar isti dan. Stisnila sem še zadnje štiri ure hoje. Za zadnjo uro do izhodišča je bila potrebna že lučka, saj je sonce že potonilo v svoj spanec. Po petnajstih urah maratona po dvatisočakih je pošteno sedel počitek, saj so me noge na koncu držale pokonci le še kot dva kuhana špageta.

Comments are closed