Sem Nina. Mama malega raziskovalca, učiteljica razrednega pouka, inkluzivna pedagoginja, učiteljica smučanja in plavanja ter avtorica štirih otroških knjig. Rada plezam po vseh mogočih športnih izzivih, ustvarjam iz lesa (in vsega, kar mi pride pod roke) ter si na hrbet naložim vse mogoče “nahrbtnike izzivov”, da rastejo moja možganska mišica in vzdržljivost. Vsak dan je zame nova planinska pot, polna radosti, ustvarjalnosti in presenečenj. Obožujem potovanja, najraje pa se odpravim v kotičke, kjer asfalt še ni zmagal nad travo in kjer internet pomeni: “če se postaviš na skalo, mogoče ujameš črtico”.

V hribih me poznajo kot Planinsko kavko – tisto, ki vedno najde kakšno pot, pa čeprav je malo bolj ovinkasta.

Leta 2017 sem na poti okoli Sedmerih Triglavskih jezer odkrila nekaj, kar mi je spremenilo življenje – strast do gora. Takrat sem dojela, da višina ni bavbav, ampak samo izgovor v moji glavi. Počasi sem se s hribčkov preselila na višje vrhove, iz enodnevnih izletov pa v večdnevne ture, kjer se ti nahrbtnik vedno zdi težji, kot si ga zjutraj spakiral.

Ko sem premagala prve zimske vzpone, sem ugotovila, da mraz ni ovira – je samo naravna brezplačna hladilnica za sendvič. Lažje poti sem zamenjala za bolj divje vzpone, ob tem pa se okužila še s plezanjem in vandranjem po brezpotjih.

Zaljubila sem se v sončne vzhode nad oblaki. Ja, res je – prav vsak je vreden zgodnjega vstajanja, čeprav ti budilka ob 3h zjutraj še vedno zveni kot osebni sovražnik. Spoznala pa sem tudi to: največja gora, ki jo moraš preplezati, so tvoji lastni izgovori.

Iz ljubezni do gora, narave, potovanj in preprostega življenja “iz nahrbtnika” sem si postavila izziv: čim več slovenskih dvatisočakov in čim manj nepotrebne krame.

Leta 2020 sem končala Slovensko planinsko pot in razširjeno transverzalo, se spoznala s svojo prvo alpinistično smerjo in osvojila svoj prvi večtisočak – Grossglockner. In ker je nekdo moral poslušati vse moje zgodbe (razen utrujenih prijateljev), sem začela pisati blog, ki je leto kasneje napredoval v spletno stran, kjer čivkam še danes.

Leto kasneje sem se pridružila ferajnu AO TAM, leta 2023 pa sem dosegla svoj 150. slovenski dvatisočak.

Leta 2024 sem malo manj vandrala po gorah, saj sem se posvetila materinstvu. Kljub temu pa se potepanja niso ustavila. Namesto z derezami in vrvjo sem se po hribih začela premikati s plenicami in nosilko. Namesto dvatisočakov so prišli v ospredje nižji hribi, senčne gozdne poti in travniki.

Danes moja Planinska kavka čivka po spletni strani in išče nove pustolovščine.

#Simplicity