Zdravo, sem Nina, tukaj pa ustvarjam pod imenom Planinska kavka. Ne zato, ker bi bila posebej elegantna ptica. Bolj zato, ker me neustavljivo vleče proti stvarem, ki so malo previsoko ali malo predaleč ali tja, kjer asfalt še ni zmagal nad travo.

Po poklicu sem učiteljica razrednega pouka in inkluzivna pedagoginja, po duši pa raziskovalka, ustvarjalka, športnica in zbirateljica dogodivščin. Sem tudi učiteljica smučanja in plavanja, bolničarka in prostovoljka pri Rdečem križu, starejša pripravnica alpinizma, mama dveh malih raziskovalcev in avtorica štirih otroških knjig. Skratka, človek z malo preveč odprtimi zavihki v glavi.

Moja ljubezen do gora se je začela leta 2017, ko sem na poti okoli Sedmerih Triglavskih jezer ugotovila, da so gore precej bolj zabavne, kot sem si predstavljala. Od takrat sem jih začela raziskovati z vedno večjim nahrbtnikom in vedno manjšim občutkom za to, kdaj bi bilo pametno obrniti.

Leta 2020 sem zaključila Slovensko planinsko pot,  razširjeno transverzalo ter osvojila svoj prvi večtisočak – Grossglockner. Zaela sem tudi pisati blog. Leto pozneje sem se pridružila AO TAM, blog pa je napredoval v spletno stran, kjer čivkam še danes. Leta 2023 sem dosegla svoj 150. dvatisočak.

Ampak številke mi nikoli niso bile najbolj pomembne. Veliko bolj so mi pomembne pustolovščine, ki me čakajo za prvim ovinkom. Tako sem prečkala Atlas in naletela na polja kanabisa. Po puščavi sem vandrala s trebušno virozo – ker očitno pesek sam po sebi ni dovolj dober izziv. Prečkala sem džunglo v Aziji, nekaj mesecev živela v afriški vasi brez tekoče vode in elektrike, preplezala Severno Triglavsko steno, preživela noč v gorah med nevihto …

Ne zato, ker bi bila pogumna. Pogum je včasih samo lepo ime za tisti trenutek, ko si že na poti in se sprašuješ, zakaj nisi ostal doma. Ampak ravno takšni trenutki so mi najljubši, saj se ravno v teh trenutkih najpogosteje skriva pustolovščina.

Leta 2024 se je moja največja pustolovščina preoblekla v plenice, nosilko in dva mala pohodnika. Dvatisočake so za nekaj časa zamenjali gozdni kolovozi, travniki in hribčki, kjer je največji dosežek včasih že to, da vsi pridemo nazaj domov z enakim številom čevljev.

Še vedno rada plezam, hodim, potujem, raziskujem, ustvarjam in se podajam po poteh, za katere ne vem, kam bodo pripeljale. Predvsem pa rada živim tako, da je čim manj prostora za “škoda, ker nisem”. Ker življenje nima ponovitve. In ker se mi zdi škoda, da bi ga preživeli samo na dobro uhojenih poteh. Zato tukaj najdete moje poti, ovinke, vzpone, padce  in vse tisto vmes, zaradi česar je življenje malo bolj zanimivo.

Danes moja Planinska kavka še vedno čivka po spletni strani in išče nove pustolovščine. Včasih so višje, včasih nižje, včasih imajo vrv, včasih plenice. Bistvo pa ostaja enako: iti, poskusiti, raziskovati, se kdaj izgubiti in se potem spet najti.

Življenje je prekratko za preveč »kaj pa če«. Zato raje nahrbtnik na rame, čevlje na noge in gremo. Kam? Bomo že ugotovili na poti.