Izhodišče: Soča
Datum: 12. 11. 2022
Dvatisočaki:
144. Bavški Grintavec (2347 m)
145. Škodela (2331 m)
146. Mali Grintavec (2294 m)
147. Vrh Brda (2152 m)

Ob štirih zjutraj sva štartala od doma, da sva do sedme ure prispela na izhodišče v Soči. Oprtala sva si nahrbtnike ter polna peričakovanj krenila proti Bavškemu Grintavcu, zadnjemu še nežigosanemu vrhu razširjene transverzale.

Dolina Trente

Jesenska kulisa

Pot se je neprestano strmo vzpenjala, midva pa sva “šawila” po listju (šawljenje – hoja po suhem jesenskem listju tako kot je gazenje hoja po globokem snegu – vem, Toporišič se ob tem najbrž obrača v grobu).

Lovska koča

Hitro sva premagovala višince in po slabih štirih urah bila le še nekaj metrov od vrha. Z nasmehom na obrazu sem odločno stopala naprej. Vzela sem si čas za vsak korak. Občutila sem, ko je stopalo stopilo na krušljivo skalo ali ostanek zaplate snega. Čutila sem veter na obrazu in zaznala vonj svežega zraka ter izjemne razglede gora, ki so me na vsakem koraku nemo spremljale.

Noro drevo

Izpolnjen cilj, za katerim sem sanjala zadnja štiri leta in sprva sploh nisem verjela, da ga bom kdaj končala, je bil oddaljen le še nekaj korakov. Moment, ko sem imela izpolnitev svojih sanj na dosegu roke, sem želela obdržati čim dlje. Bilo je kot trenutek, ki ga občutiš tik pred prvim poljubom. Dojemaš, da se bo zgodilo, si rahlo vznemirjen in živčen. In potem sem stopila na vrh, se naslonila na skalo in preprosto uživala. Bila tam. Srečna.

Nad zeleno mejo

Ko imaš izpolnitev svojih sanj na dlani

Z razgledi

Preden sva nadaljevala še na nekaj sosednjih dvatisočakov, sem iz nahrbtnika potegnila rahlo zmečkano in požigosano knjižico Slovenske planinske poti.

Zadnji žig

Zadnji žig sem v knjižico vtisnila z zavedanjem vsakega svojega giba. Res nisem prva, ki sem uspešno zakjučila ta podvig, vendar je kljub temu občutek izpolnjenih sanj, za katerimi si se gnal zadnjih nekaj let, neopisljiv. Pa čeprav gre le za vmesno postajo na moji poti.

Še po grebenu

Spomnila sem se na vse prehojene poti, na korake, prigode in spomine. Napolnila me je neverjetna hvaležnost do vesolja, ki me obdaja.

Hvaležna za vsak korak

Hvaležna za sanje, ki so postale resničnost, za vsa spoznanja na poti, za varen korak in za vsak sončni vzhod. Hvaležna za vsako kapljico čistega gorskega studenca, za nore razglede ter za vsak štor, ki mi je na poti ponudil trenutek oddiha. Hvaležna za vsak pogled v nebo potroseno z zvezdami in za vsako markacijo, ki me je popeljala do vrha. Hvaležna za vse ljudi, ki sem jih na poti spoznala. Hvaležna tebi, ki si verjel v moje sanje in me na poti spremljal. Hvaležna za vse trenutke, ki so na moj obraz narisali nasmeh in v moje oči priklicali solze sreče. Hvaležna pogumu, odločnosti in vztrajnosti. Hvaležna nogam, ki so me občasno špagetaste nosile po poti, vendar me nikoli niso pustile na cedilu. Hvaležna, ker mi je ta pot dala več kot le packo črnila na kupljen papir ter hvaležna življenju, ker ga lahko živim na najbolj izjemen in dih jemajoč način.