Datum: 2. 5. 2026
Izhodišče: Lipica
Smer:
Živi muzej Krasa
Udornica Risnik (366 m)

Ikigai. Japonci pravijo, da je to razlog, zaradi katerega zjutraj vstajaš. Nekaj med smislom, veseljem in tihim notranjim »to je to«.

Če bi me vprašali pred leti, bi rekla: vrhovi, stene, dolge ture, razgledi. Danes? Danes je moj ikigai malo bolj … konkreten. Eden me je zjutraj brcnil od znotraj, drugi je z energijo malega tornada stal ob postelji in navdušeno oznanil: »Gemo na zlet!«, tretji pa je že skoraj z gojzarji čakal pri vratih.

Dobro jutro, življenje.

Nekaj ur kasneje sem stala na parkirišču z notranjo utežjo, ki me je učila, da gravitacija res obstaja. Tokrat smo se po dolgem času končno spet odpravili na malo bolj pohodno turo, čeprav je hoja v devetem mesecu z dvoletnikom bolj filozofija kot šport. Odločili smo se, da obiščemo Živi muzej Krasa.

Začeli smo v najboljši možni maniri – mini piknik na odeji sredi travnika. Toplo sonce, mediteransko rastje, vonj po borovcih … In mi trije (no, skoraj štirje), raztreseni pod drevesom kot kakšna rahlo zmedena, a srečna jata.

Že prvih nekaj korakov je bilo zelo obetavnih. Belka hodi. Jaz hodim. Ruševec hodi. Skoraj profesionalno. Potem pa se je zgodil prvi list. In drugi. In tretji, ki je bil očitno boljši od vseh prejšnjih. In palica … In storž … In potem stojimo in čakamo. Opazovala sem, kako je naša dvoletnica razlagala vesolju nekaj kar lahko razume samo otroško srce. Sama bi pot že neštetokrat prehodila in potem je prišla misel: ampak, ali bi jo tudi doživela? Nismo videli vsega, kar so označevale turistične table. Smo pa zato temeljito spoznali teren pod našimi nogami.

Opoldne smo se odpravili še v Lipico. Malo smo pobožali konje, se poigrali na igrišču, pojedli tortico in kosilo iz nahrbtnika – ker, roko na srce, sendvič na klopci vedno zmaga proti restavraciji, če imaš zraven pravo družbo.

Popoldne pa naprej – proti Udornici Risnik. Idealna izbira za družinski pohod: ravno prav dolga, ravno prav zanimiva in ravno prav optimistična, da jo otrok lahko prehodi.

Najprej smo pohajkovali po poti okoli. Belka se je občasno spotaknila ob kakšno korenino, padla in vstala. Brez drame. Brez analize, samo šla je naprej. Koliko manj komplicirano bi bilo življenje, če bi vsi tako hodili. Sedli smo na rdečo zemljo in malicali. In tisti sendvič je imel boljši okus kot katerikoli ob turističnih stojnicah. Ker ni bilo ljudi. Ker ni bilo hitenja. Ker ni bilo potrebe, da kam pridemo.

Belka naju je učila najpomembnejše lekcije: kako hoditi brez cilja. Kako se ustaviti brez razloga. Kako biti popolnoma zadovoljen z enim samim listom, ki šumi pod nogami. In midva sva – kljub rahli notranji potrebi po »dajmo že naprej« – počasi popustila. Ker v resnici nisva hodila z otrokom zato, da bi prišla na cilj. Hodila sva zato, da smo skupaj.

Malo smo raziskovali, malo ugibali, kje je prava pot, malo se delali, da točno vemo, kam gremo. Ko smo že skoraj obupali, smo le našli pot, ki se je vila na dno udornice.

Tisto pravo pot – gozd, senca, mehka tla, šumenje listja in občasno spraševanje, kje se nadaljuje. Pot je bila tiha, z vsakim metrom nižje je postajala bolj zelena in bolj skrivnostna. V tistem trenutku se nisem spraševala, kako bomo prišli nazaj gor. Premagala nas je raziskovalna radovednost, ki te vedno pelje še malo dlje. Potem so se moji koraki upočasnili. Misli tudi. Zavedala sem se vsakega koraka, malo zaradi teže, malo zaradi previdnosti, malo pa zato, ker veš, da se ti nikamor ne mudi.

Na dnu nas je čakalo presenečenje. Visoka drevesa, ki so se dvigala proti še višjim stenam. Z mahom poraščena tla. Tišina, ki je zadušila vse – še veter se je umaknil. Tista posebna tišina, ki ne pomeni praznine. Ampak polnost.

Tokrat naš vrh ni bil zgoraj. Bil je spodaj. Nekje med listi, koreninami, počasnimi koraki in občutkom, da si tam, kjer moraš biti.

In naš ikigai? Našli smo ga v sprejemanju, da bomo počasni. V sprejemanju, da ne šteje, koliko prehodimo, temveč kako hodimo. Da gremo tudi takrat, ko bi bilo lažje ostati doma. Da začutimo življenje pod srcem in ob sebi. Ker mogoče smisel ni v tem, da nekam prideš. Mogoče je smisel prav v tem, da greš ven, med drevesa, med tišino, med ljudi, ki jih imaš rad … In se tam nekje, med koraki, spet najdeš.