Datum: 31. 10. 2025
Izhodišče: Sv. Jurij
Vrh: Donačka gora (884 m)

Pozno jutro v Svetem Juriju. Na parkirišču nas je pričakalo toplo jesensko sonce – tisto prijetno, ki te preseneti, ko si oblečen, kot da greš osvojit Mont Blanc, ne pa na krajši izlet. Še preden smo stopili na pot, smo že slačili plasti in ugotavljali, da je jesen očitno čas za plastenje predvsem v naravi, ne pa na ljudeh.

Ko smo napakirali vse potrebno – kar pomeni vse od sadja do pol hiše v nahrbtniku – smo zagrizli v prvi strm klanec. Z Ruševcem sva po nekaj minutah že sopihala kot dva stara parna vlaka. Le kje so tisti časi, ko sva z alpinistično opremo skakljala po šestnajsturnih turah, zdaj pa naju zdela že prvi klanec?

Sprva nas je pot vodila po cesti, potem pa mimo kokoši. Od tam smo zavili na gozdno pot, postlano z listjem, ki je ob vsakem koraku zašumelo, kot bi nam narava pela. Obdajale so nas čudovite barve – vse od živo oranžnih bukev do ognjeno rdečih javorjev in zlato rumenih hrastov. Na trenutke smo imeli občutek, da hodimo po slikarskem platnu.

Pri domu smo si privoščili sadno malico in se odpočili, nato pa krenili dalje. Belka je trdno odločila, da bo šla sama. In ko ima dvoletnik plan, se mu ne oporeka – le tempo se mu prilagodi. Stopicali smo v polžjem ritmu, preplezavali lesene stopnice, prestopali korenine, ki so bile večje od nje, občasno se spotaknili in padli na kakšen večji kamen – a se vsakič pogumno pobrali in nadaljevali.

Do vrha smo potrebovali tri ure. Tri čudovite, počasne ure, v katerih sva z Ruševcem občasno globoko vdihnila (od napora ali potrpežljivosti), a ponos ob Belkini vztrajnosti je bil neprecenljiv.

Na vrhu smo si privoščili malico in uživali v razgledih – jesenski gozdovi so se pod nami razlili kot pisana preproga, med katero so se zibala padala, ki so se spuščala v dolino. Tisti trenutek je bil popoln – brez hitenja, brez cilja, le občutek, da si tam, kjer moraš biti.

Popoldne smo se počasi odpravili nazaj. Belka je po nekaj korakih zaspala – pravi dokaz, da je na vrhu dosegla svoj osebni Everest. Na koči smo si privoščili še hitro kosilo, ki nam je prijetno pogrelo želodčke, nato pa smo v pospešenem tempu oddrveli skozi jesenski gozd proti avtu.

Vsaka jesen me spomni, da ni treba hiteti. Da so včasih najlepši trenutki ravno tisti, ko hodiš v ritmu malega otroka in imaš občutek, da svet okoli tebe diha počasneje. In da so poti, ki jih prehodiš počasi, pogosto tiste, ki si jih najbolj zapomniš.