Smer: Radušnik
Datum: 6. 3. 2021

Dvatisočak:
55. Mala Raduha (2029 m)
Velika Raduha (2062 m)

Očitno postaja zimska Raduha vsakoletna tradicija. Nič hudega, saj je eden izmed mojih ljubših dvatisočakov ter dvatisočak, na katerega sem se tokrat povzpela že petič.
Za sobotni cilj sem se odločila večer prej, ko so mi drugi plani padli v vodo. Čudovitega vremena pač ni bilo za zamuditi.

Izhodišče pri Radušniku ter začetek vzpona po sveže zapadlem snegu prejšnjega dne. Kljub temperaturam pod lediščem, sem kmalu slekla puhovko in jo zatlačila za nahrbtnik. Do Koče na Loki, ki je bila zaprta, je šlo brez težav. Tam pa sem si nataknila dereze ter v roko zagrabila cepin.

Od koče do vrha Velike Raduhe je bila snežna odeja trda, ni se predirala ali bila od juge. To je sneg, o katerem lahko sanja vsak zimski pohodnik, saj je hoja z derezami po takem pravi užitek. Sicer res nekoliko bolj nevarno za zdrs, vendar z mero pameti in previdnosti je premagovanje metrov čista fantastika.

Na vrhu Velike Raduhe se je drenjalo pohodikov. Kamniško-Savinjske Alpe pa je ravno ob prihodu na vrh prekril oblak. So pa bile zato že skoraj udomačene kavke večja atrakcija.
Po kratkem, a sladkem užitku sem jo mahnila še na Malo Raduho, ki je bila manj oblegana. Tudi oblaki so se že razkadili in pogled je segel do celotne verige KSA ter do Julijcev.

Na poti nazaj sem uživala v družbi lastne tišine. V okolici koče sem našla miren kotiček, iz nahrbtnika izvlekla za rit velik armafleks in se poknila nanj. Naslednja ura je minila ob ležanju, nastavljanju sončnim žarkom in poslušanju šepeta gore. Čista meditativna fantastika.
Ob vračanju na izhodišče sem začutila svoje polne batarije. Razmišljala sem, kaj vse zamujajo ljudje, ki se zapirajo v kletko življenja in si ne upajo stopiti iz cone udobja ter živijo za osem urni delavnik kot hrček na svojem kolesu. Denar, ki ga zaslužijo z garanjem v službi, namreč ne more kupiti modrine neba, svežega zraka in občutka sreče in miru, ki jih človek lahko dobi v gorah.