Smer: Rudno Polje
Datum: 7. 3. 2021

Dvatisočak:
56. Viševnik (2050 m)

“Stoječ na vrhu z občutkom sreče, ob boku snežno oblečenim goram, ki rjovijo zvoke mojega odmeva. Opazujoč nebo, kot da sem na vrhu sveta. Z občutkom strahu, da se moram vrniti nazaj.”                                                  Akshat Jain

Po sobotnih Kamniško-Savinjskih je bil čas za regeneracijsko turo na Viševnik. 

Ob jutranjih urah sem že bila na Rudnem Polju, od koder sem začela pot po sprva široki gozdni poti, nato pa po strmem smučišču proti Viševniku. Pot je kar strma, zato je treba pošteno zagristi v kolena. Turnih smučarjev je bilo kot listja.

Na sedlu, ko so se odprli prvi razgledi, sem obula dereze in v roke vzela cepin. Pot je proti vrhu nekoliko izpostavljena, možnosti za zdrs je bilo na poledeneli skorji kar veliko.
Ob poti me je pričakala plazovina iz preteklh dni, ki je pohodnikom v poduk, da se v gore odpravlja le s primerno opremo. Kljub temu se je našlo kar nekaj pogumnežev, ki so s palicami v rokah in brez derez skakali po opasteh, buljli v dolino in podcenjevali moč gora. Meja med neumnostjo in pogumom je pač v gorah tanka. 

Po slabih dveh urah sem že bila na vrhu, pod modrino neba in v naročju gorskega zraka. Z nasmehom na obrazu sem zopet izkoristila svoj armafleks, pod hrbet pa zatlačila nahrbtnik. Naslednje tri ure sem uživala ob čudovitih razgledih na naš najvišji vrh ter sosednje dvatisočake. Šele počasi spuščajoče sonce me je pregnalo s skale, s katero sem se ob posedanju na vrhu zlila skoraj v eno. Širokega nasmeha sem se vrnila proti dolini. Sneg se je na vrhu že malo ojužil, v spodnjem delu, kjer je bila senca, pa je bil še zmeraj prijetno trden. Beseda, ki bi lahko opisala, kakšne prerojene volje sem se vrnila v dolino, ne obstaja. Čudovito bi lahko bil le približek tega. 

Za češnjo na sadni kupi pa sem se ob Blejskem jezeru posladkala z znamenito blejsko rezino. Ob pogledu na sončni zahod.