Izhodišče: Bela peč in Valvasorjeva koča pod Stolom
Datum: 21. 5. in 22. 5. 2022

Smeri:
Jugozahodni raz, IV, 100 m
Katastrofula, IV/III, 100 m

Dvatisočak:
Stol, 2236 m

V soboto smo se plezalno podhranjeni osebki ob dokaj razumni jutranji uri odpeljali proti Beli peči, kjer smo si nameravali na nekaj večraztežajkah zbrusiti prstne blazinice. Na poti do dostopa smo se ustavili pri zakuhanem avtomobilu soferajnovskih mučenikov. Ker se je iz avta pošteno kadilo, smo se odločili, da se združimo. V preobsežnem številu, zrelem za policijsko lekcijo, smo se zbasali v en avto ter krenili dalje proti izhodiščni točki. Zaradi prevelike teže v avtomobilu je bilo podvozje kar nekajkrat žrtev bližnjega srečanja s kamnitimi tvorbami, ki so se dvigovale z makadamske ceste in na podvozju poustvarjale melodije triangla.

Razgled z dostopa

Severna stran Storžiča

Na izhodišču smo se natovorili z opremo in se po navezah razvrstili po smereh. Z boljšo polovico sva se odpravila v Juhozahodni raz, ki se je izkazal za zelo naloženo, kosmato in krušljivo smer. Svedrovci so bili bolj poredki, se je pa vmes našel kakšen klin. Majavi skalnati oprijemi so se poigravali z glavo. Po treh cugih smeri smo sestopili in zamenjali naveze.

V steni

Smer od spodaj navzgor

Prvi štant

3. raztežaj Jugozahodnega raza

S ferajnovskim sotrpinom sva se nato odpravila v smer Katastrofula. Čakala naju je dobro navrtana, deloma kosmata in kompaktnejša skala. Celo smer sem zlezla naprej, medtem ko je soplezalec počitnikaril za mano.

V sosednji smeri

Zopet je sledil sestop in postanek v Tržiču, kjer smo osvežili svoja grla. Pot smo nadaljevali proti Valvasorjevemu domu pod Stolom, kjer smo imeli občni zbor. Po večerji in vseh formalnostih je sledil formalno neformalni del – sprejetje med alpiniste, starejše in mlajše pripravnike, med slednje sem spadala tudi sama.

Po strokovnem izpraševanju komisije, so mi le določili število prejetih batin, s katerimi sem si dokončno prislužila naziv mlajša pripravnica alpinizma. Kratki šnops tik za tem pa je pomagal, da se je pekoča bolečina iz riti preselila nazaj v grlo. Smeha je bilo ogromno.  Sledil je še zabavni večer, nato pa spanje med kupom hrgolačev.

Jutro na pobočjih Stola

Naslednji dan je bilo treba neprespanost zatreti v kali in alkoholne kalorije pametno izrabiti. Kljub nizki oblačnosti sva z Ruševcem zabasala proti Stolu, na katerem sva bila v pičlih dveh urah. Zgoraj se je odprl čudovit razgled na kukajoče kamnite velikane. Malo pod vrhom me je bolj kot Ruševec fasciniral ruševec, za katerim sem prešerno letala s pripravljenim fotoaparatom.

Vrh proti zahodu

ruševec

Greben Stola proti vzhodu

Ker je bilo odvečnih kalorij prejšnjega večera še kar nekaj, sva se napotila proti Celovški špici. Kar nekaj časa sva iskala vrh, ko je gmota skal za kratek čas končno pogledala izza oblakov. Ker je bila megla res gosta, sva se odločila, da ne bova vandrala po brezpotju in poplezavala po grebenih.

Celovška špica

Namesto tega sva svoj kompas usmerila nazaj proti izhodišču. Na poti sva se na enem izmed travnikov napasla s plahtico, ki bo ob mrzlih dneh služila za domač čaj. Utrujena, vendar polnega srca in modrih riti sva prispela nazaj do koče.