Izhodišče: Planina Studor
Datum: 4. 6. in 5. 6. 2022
Dvatisočak:
109. Vrh nad Škrbino (2054 m)
110. Vrh Konte (2014 m)
111. Zeleni vrh (2052 m)
112. Tolminski Kuk (2085 m)

V soboto zjutraj sva se z dragim zopet odpravila na drugo stran naše kokoške, v Bovec. Tam naju je čakala fantastična rafting tura na Soči.

Z obilico smeha izvedena tura nama bo ostala v spominu še kar nekaj časa. Preizkusili smo vse, prevrgli smo raft, zapeljali na skalo, skakali z ogromne skale v Sočo, se spuščali po raftu in surfali po brzicah. Definitivno “Marko rafting” priporočam za ohladitev v toplih poletnih dneh, strokovno in v izogib masovnim turističnim agencijam.

Rafting po Soči

V nedeljo ob svitu sva se odpravila proti Tolminu in naprej do Planine Stador, kjer sva pustila avto in prevozno sredstvo zamenjala za konjička na nožni pogon. S kolesom sva šla mimo Planine Lom, ki naju je pozdravila s čudovitim ambientom. Nadaljevala sva do Planine Razor, kjer sva pustila kolesi in pičila proti Vrhu na Škrbini. Primorske strani Julijcev pa so naju razvajale s čudovitim cvetjem in zeleno idilo.

Ob izhodišču

Proti Planini Lom

Vročina je bila že ob osmi uri zjutraj neznosna, na soncu sva se skoraj topila. Kmalu pa je švicanje premagal večji oblak, ki se je kar hitro razvil v bežeče meglice, da sva kratke rokave zamenjala za vetrovki.

Od tu dalje pa peš

Planina Razor

Pobočja polna cvetlic

Proti Tolminu

Ko sva prišla do Vrha nad Škrbino, sva se napotila naprej proti Škrbini, na tej poti je bilo kar nekaj zajl, področje je bilo krušljivo in prepadno.

Proti Bohinju

Ker so najine ture pogosto sestavljene iz vandranja po brezpotjih, tudi tokrat ni šlo brez tega. Zabasala sva proti Vrhu Konte, do kamor je bilo potrebnega nekaj poplezavanja. Odločila sva se, da bova kar sledila grebenu in nadaljevala proti vzhodnejšemu vrhu, Podrti gori.

Seveda iskanje prehodov po megli ni bila najenostavnejša naloga, poplezavanje v takšni megli pa najbrž ne najbolj pametna odločitev. Do vrha je šlo sicer brez težav, sva se pa kar malo lovila pri poplezavanju navzdol.

Pogled proti Tolminskemu Kuku

Brezpoten greben

Na enem izmed previsov, ko sem skušala doseči tla pod nogami, mi je zdrsnilo, da sem obvisela na rokah. Srce mi je skoraj zastalo od presenečenja, pamet pa je iz nog skočila nazaj v glavo. Še dobro, da sem se držala za dobro skalo. Potegnila sem se nazaj gor in vodstvo prepustila svoji boljši polovici, ki je s svojo višino lahkotno premagal previs in nato navzdol pomagal še meni.

Po brezpotju

Ko sva končno varno prispela na nekoliko bolj pohoden teren, sva se odločila, da Podrto goro izpustiva. Plezanje po megli res ni imelo smisla. Napotila sva se na Zeleni vrh in Tominski Kuk, kjer sva poležala in imela to srečo, da je na naju posijalo še nekaj sončnih žarkov.

Tolminski Kuk

Po dolgem času sem bila zopet na enem izmed vrhov. Pogrešala sem ta mir in tišino, ki ju v dolini ni mogoče najti. Ujeta v trenutku. Najbrž bi še kar nekaj časa poležavala, če naju ne bi pregnali temni oblaki, ki jih je za kratek čas razkrila megla.

Po markirani poti sva pohitela nazaj proti planini. Na poti sva se ustavila na hitri pašnji vršičkov gorskega ruševja, da bo za domačo zdravilno kapljico. Na planini sva eno kitico še oddremala, saj se je vreme zopet razjasnilo. Za tem sva s kolesom pičila proti izhodišču. Zopet ena fantastična tura!

Podor na markirani poti

Cvetlični tepih