Datum: 19. 9. 20205
Izhodišče: Grazer Bergland
Smer: SO Sporn – Postlerweg, IV/II-III, 300 m

Petek. Dopust. Normalni ljudje gredo na morje, v toplice ali pa vsaj na pico. Midva pa sva si rekla: »Dajva raje viset na vrveh, stiskat prste v plezalkah in testirat, če nama kolki po dveh letih pavze še delujejo.« Romantika pa takšna.

Ker sva malo dvomila, ali še znava zavezati vozle (ali pa bi se midva prej zvezala sama vase kot vrv v sidrišče), sva povabila še družbo s ferajna. Kmalu se je našla super družba – takšna, ki zna pogledati pod prste, ko jih sam raje skrivaš v magnezij.

Zjutraj proti Grazer Berglandu. V nahrbtnikih se je skrivalo pol železarne, pa je bila teža še vedno znatno manjša kot nahrbtnik z Belko na ramah. Dostop je bil prijeten: cesta, pot, meglice, kukajoče sonce … Ko smo prispeli do jase, smo se ozrli proti dolini, kjer so se kopali oblaki. Kot reklama za pomirjevala.

Resnično pa je postalo šele pod steno. V glavi so mi norele misli, zakaj sem tukaj, zakaj ne doma na kavču, zakaj mi že tri dni v trebuhu plešejo črvi dvomov? Ko pa sem se dotaknila skale, je vse potihnilo. Uživancija.

Smer je bila res lepa: kompaktna skala, prijazni oprijemi, nobenih »še enih deset metrov brez svedrovca« panik in ravno prav težka za ponoven začetek. Pravzaprav je bila tako lepa, da sem se odločila za izmenično plezanje (ker, kdo pa ne bi prostovoljno podvojil trpljenja v plezalkah in vlečenja štrika za seboj). Kombinirali smo smeri SO Sporn in Postlerweg ter iskali najprijaznejše prehode.

Med plezanjem je moja glava postala popolnoma prazna. Brez to-do listov, brez »kaj bo za kosilo« in ali smo pustili toaster vklopljen. Samo jaz, skala in občutek, da sem si za prosti čas izbrala najdražjo obliko mučenja stopal.

V tistem trenutku sem spoznala nekaj, kar sem se spraševala vse od svojega prvega alpinističnega vzpona. Zakaj sploh plezam? Sonce mi cvre tilnik kot jajce na oko, prsti pečejo od grobe skale, noge pa so stisnjene v številko premajhne plezalke in sem daleč od cone udobja.

Ko si tako v steni, se čuti prestavijo na HD način. S prsti odkrivaš teksture, za katere nisi vedel, da obstajajo. Z nogami stojiš na stopih, katerih sprva ne zaznaš. Ušesa lovijo prhutanje ptice v letu in rožljanje kompletov, ki zvenijo kot improviziran koncert. Oči zaznajo vsako malenkost, vidiš vsako izboklino, vsako mikro razpoko in celo tiste trmaste rastline, ki znajo rasti tam, kjer se še mah boji. Z jezikom začutiš sladkobo vode, ko te zagrabi žeja. Koža pa … No, ta te spomni nase z znojem, soncem in vejami, ki pikajo tam, kjer res ne bi rabile.

In vsi te čuti v HD načinu te naredijo malo bolj budnega, malo bolj živega in predvsem takega, ki namesto da bi življenje samo gledal skozi zaslon, ga dejansko vpijaš skozi kožo, prste in še kakšno mišico, ki naslednji dan boli. Zato plezam – ker je to najboljša aplikacija za življenje.