Datum: 11. 7. – 20. 7. 2025
Izhodišče: Faaker see
Vrhovi:
1. Schwarzkogel/Kresišče (1839 m)
2. Ferlacher Spitze/Kamnica/Komnica (1742 m)
3. Steinberg/Kamnik (1513 m)

Vsak pravi dopust se začne s kolesarsko turo, ki naj bi bila malo okrog jezera, konča pa se s tem, da se v zadnjem klancu potiho pogovarjaš s svojim kvadricepsom in mu obljubljaš masažo, če preživi.

Na poti Fuchsfährte smo po lisičkinih korakih iskali gos Friedo, ki je glede na dolžino poti očitno znala leteti.

S kolesi smo se prebijali čez gozdove, čez vsako igrišče in po vsaki senzorni poti. Na lovu za zmajem smo se dobro nahranili z malinami, borovnicami in robidami – ker če že ne najdeš zmaja, naj bo vsaj želodec poln.

Četrti dan, ko se je vreme usmililo, smo se podali v hribe. Na plan je prišlo Kresišče, Schwarzkogel. Znan tudi kot vrh, ki ga dosežeš s petnajst kilogramskim otrokom in še desetimi kilogrami vsega za vsak slučaj. Prvi je nosil Belko, drugi pa zaloge za celodnevni pohod in morda še kakšen preživetveni tečaj v Sibiriji. Med vzponom sva se tolažila, da je to odlična priprava na morebitno alpinistično odpravo v daljni prihodnosti.

Pot je bila čudovita – posuta s cvetjem in dobrimi izgovori za počitek – poglej, malina! Hladili smo se s studenčnico, razmigavali zaspane mišice in po treh urah analiziranja življenja so nam možgani končno dali mir, mi pa smo zadihali z višino.

Na vrhu nas je čakal razgled na Julijce, modro nebo in tisti občutek, da si nekje, kjer je vse malo bolj prav. Na vrhu smo ležali na klopi, vsak s svojim kosom sendviča, vsak s svojo tišino. In prevzel me je občutek hvaležnosti, da je vse kot mora biti.

Spust je minil v znamenju gozdnih malin in Belkinega tekaškega kroga po jasi. Na koncu smo se odpravili na hlajenje mišic, ki so nas zopet opomnile, da obstajajo ter na lenobno poležavanje ob Faaker see. Od tam nas je kaj hitro pregnala nevihta, kar je postal že standardni faakerski ritual. Ker smo po dolgem času zopet opravili več kot 1000 višincev v enem dnevu, smo nevihto s tistim zakon občutkom in brez slabe vesti opazovali iz varnega zavetja.

Zopet sta sledila dva deževna dneva, kar je pomenilo: regeneracija, Citrone Garden in krajša pohajkovanja s streho v bližini.

Sedmi dan nas je končno prebudilo sonce in z njim plan – Ferlacher Spitze oz. po domače Kamnica. Parkirali smo eno uro pod začetkom, ker je bila cesta očitno zgrajena za gorske koze in ne vozila z otroškim sedežem.

Midva sva se zopet prelevila v tovornega osla. Vse je bilo premočeno od nočnega dežja. Belko sva zavila kot čebulo v vse sloje, ki sva jih premogla in se podala v strmino. Pot je bila lepo označena, z vsakim korakom pa tudi bolj strma – nekje med rekreativno in že skoraj na vseh štirih.

Ko smo dosegli vrh, pa zopet tisti razgled. Na Kepo, Julijce, vse tisto, kar ti da občutek, da nisi zgolj ušel v naravo, ampak da si spet tam, kjer si doma. Malo smo posedeli, se nadihali in se zazrli v daljavo.

Potem pa še nagrada v koči Berta. Kombinacija nepalskih momosov in avstrijskih knedlov – kulinarična izkušnja, ki združi Everest in Avstrijo na enem krožniku.
Naslednji dan smo preživeli predvsem ob jezeru, na igralih in v globoki nacionalno-identitetni debati o severni meji naše kokoške. Da ne bi čisto zakrnela možganska polovica, ki ni namenjena pakiranju otroških prigrizkov in štetju plenic, sva zagrizla v temo od Maistra do plebiscita, malo zavila čez železno zaveso in se zmerno izgubljala med vprašanji o windišarjih. Ob tem sva tudi uradno potrdila, da znava še vedno vsaj tri dejstva iz srednješolske zgodovine, kar je ob upoštevanju dolžine dopusta kar pohvalno.
Deveti dan pa še zadnji planinski podvig pred odhodom! Odpeljali smo se do prelaza, od koder naj bi krenili proti Steinbergu (ali Kamniku, ker nas je že prijemalo domotožje). Belka je že pri avtu zagnano kričala: »Gemo, gemo!«

Pot se je začela široko in prijazno. A nekje na polovici se je gozd odločil, da nas malo preizkusi in nas poslal v džunglo. Med iglavce in čričke, ki so nas z glasnostjo prepričali, da so pravzaprav trop lajajočih srn.

Ko prideš do prvih bradastih lišajev, veš, da dihaš čisto kot jelka leta 1800 in spoznaš, da si prišel dovolj visoko, da lahko začneš dihati bolj čisto kot tvoje misli.
Na vrhu ni bilo razgleda, ampak to nas ni pretirano ganilo, ker je bila tam jasa borovnic. Prava, divja, okusna nagrada. Sedli smo med grmičke in jedli, kot da so vitamini odvisni od hitrosti žvečenja. Malica, meditacija in modri prsti od borovničevega soka.

Zaključek dneva? Kopanje v jezeru in počasno zavedanje, da se dopust bliža koncu.

In naš dopust? Včasih si človek želi na dopustu predvsem počitka. In potem gre v hribe z otrokom, kolesom, petimi plastmi oblačil, desetimi plenicami in polnim nahrbtnikom življenjskih scenarijev. A nekje med borovnicami, črički in sendviči na vrhu ugotoviš: počitek je precenjen, dobri podplati so podcenjeni, pregorelo glavo se hitreje pozdravi z utrujenimi mišicami in sreča je zelo pogosto blatna, prepotena in razmršena.