Datum: 2. 8. 2026

Izhodišče: Areh

Cilj: do koder zmore voziček

Včasih me ujamejo spomini. Ne pridejo glasno. Samo pojavijo se. Ob fotografiji stare ture. Ob vonju po mokri zemlji po dežju. Ob pogledu na skalnato steno, ki jo obsije prvo jutranje sonce.

In za trenutek sem spet tam. Tam, kjer je bil moj svet sestavljen iz zemljevidov, nahrbtnikov in dolgih poti. Tam, kjer sem vstajala, ko je bila dolina še zavita v temo. Tam, kjer sem s težkim nahrbtnikom hodila proti nečemu, česar še nisem videla.

Pogrešam tisto dekle. Pogrešam njeno brezskrbnost. Njeno pripravljenost, da gre kadarkoli in kamorkoli. Njeno sposobnost, da je ob petih zjutraj stala na parkirišču, zmrznjenih rok in razmršenih las, pa je bila vseeno srečna, ker se je dan šele začel.

Pogrešam dolge grebene. Pogrešam tišino pod stenami. Pogrešam tisti občutek, ko po dolgem dnevu sedeš na skalo in veš, da si pustil vse skrbi nekje daleč spodaj.

Danes pa je bil naš največji alpinistični podvig pobeg pred vročinskim valom.

V dolini je bilo vroče kot v pečici, zato smo pobegnili na Pohorje. Nekoč sem na zemljevidu iskala najtežje smeri, danes pa predvsem poti, po katerih gre otroški voziček. In veš kaj? Tudi to je svojevrstna orientacija.

Odpravili smo se proti Piskru. Pravzaprav do točke, do koder nas je spustil voziček. Pred leti bi se s tem težko sprijaznila. Danes sem se samo nasmehnila.

Belka je med potjo padla in si rahlo odrgnila koleno. Po količini joka bi človek sklepal, da je izgubila najmanj pol noge in mogoče še kakšen prst za povrh. Ker tolažba, obliži, pihanje in druge čarobne stvari niso imele učinka, smo ob neustavljivem joku in njenem prepričevanju, da ne more hoditi in jo morava zato nositi, raje obrnili nazaj proti mini adrenalinskemu parku na Arehu.

Tam se je zgodil pravi medicinski čudež. Noga, ki je bila nekaj minut prej očitno neuporabna, je brez večjih težav plezala po ovirah, tekala sem ter tja in pozabila, da je sploh kdaj bolela. Mislim, da bi moral ta park dobiti status rehabilitacijskega centra.

Okoli nas je bilo ljudi kot na Triglavu sredi avgusta. Očitno nismo bili edini, ki smo bežali pred vročino. Veter je prijetno pihal skozi smreke, senca je delala čudeže in za nekaj ur smo vsi pozabili, da je spodaj v dolini asfalt verjetno že v tekočem stanju.

Tudi midva sva po dolgem času prišla nekoliko na svoj račun. Medtem ko je Belka osvajala otroške ovire, je Skovik zadovoljno opazoval nebo brez oblačka, midva pa sva se preizkusila še na nekaj plezalih. Priznam, občutek, ko se po dolgem času obesiš na leseno oviro, je skoraj tako dober kot prijeti pravo skalo. In zopet so me ujeli spomini …

Takrat se vprašam, če bi lahko zopet postala tisto brezskrbno dekle, ki ob petih zjutraj že stoji na parkirišču, osvaja višince in lahko gre kamorkoli … Ali bi danes zamenjala za vso tisto brezskrbnost, ki me je tako osrečevala?

In odgovor je vedno isti. Ne. In morda je to ena najtežjih lekcij življenja. Da lahko pogrešaš nekaj, česar ne želiš nazaj. Da lahko ljubiš preteklost in hkrati popolnoma sprejemaš sedanjost. Da lahko pogrešaš stare poti, pa vseeno veš, da je nova tista prava.

Ker življenje ni namenjeno temu, da bi ves čas hodili po isti poti. Če bi ostali na prvem vrhu, ki smo ga osvojili, bi zamudili vse naslednje razglede.

Morda je prav to lepota gora in življenja. Nobena pot se zares ne konča. Samo spremeni smer. In vse, kar smo nekoč bili, ostane nekje v nas. Kot stara planinska pot, ki jo preraste mah, a je še vedno tam. Če jo poznaš, jo še vedno lahko najdeš.