Datum: 21. 6. 2026
Izhodišče: pred zapornico na Pohorju
Smer:
1. Proti Tihemu jezeru (1266 m)

Pred dvema tednoma se nam je jata povečala, dobili smo nov par kril – Malega Skovika. Takšnih, ki še ne znajo leteti, a že zdaj spreminjajo smer celotne jate.

Kot se za pravo planinsko družino spodobi, smo novo odpravo odprli precej hitro.

Spomnim se časov, ko sem v petih minutah v nahrbtnik vrgla vetrovko, sendvič in liter vode. Danes priprave spominjajo na selitev manjšega gospodinjstva, le da sva se z Ruševcem s prihodom drugega kljunčka izkazala za izkušena organizatorja odprave.

Z avtom smo se odpravili proti Tihemu jezeru. Načrt je bil preprost: malo hoje, malica ob jezeru in prvi mini pohod naše štiričlanske jate.

Potem pa nas je že po nekaj minutah pričakala zapornica. Priznam, redkokdaj sem bila nad zapornico tako razočarana. V nekem drugem življenjskem obdobju bi pomenila le nekaj dodatnih kilometrov. Tokrat pa sva z enim dojenčkom, eno dvoletnico in eno mamo, ki je komaj dobro zaključila največji življenjski vzpon, hitro izračunala, da bomo do Tihega jezera prispeli nekje med večerjo in jutri.

Zapornica nama tokrat res ni bila najbolj pri srcu. Pa vendar sem vesela, da je tam. Pohorje si zasluži mir. Veliko bolj kot ropot štirikolesnikov in motorjev, ki včasih pozabijo, da gozd ni poligon, ampak dom. Če je cena za to ena zapornica in kakšen korak več, jo z veseljem plačam. Tokrat smo jo sicer plačali z nekoliko krajšim izletom, a narava je zaradi tega bogatejša.

Razočaranje je hitro zamenjal drugačen občutek. Da danes ni pomembno, kam smo prišli. Pomembno je bilo samo to, da smo šli. Skupaj.

Veliko ljudi me vpraša, ali že pogrešam dolge ture. Seveda jih. Pogrešam zgodnja jutra pod stenami. Dolge grebene. Plezanje. Tisto prijetno utrujenost po tisoč višinskih metrih. In tisti občutek, ko zvečer komaj sezuješ gojzarje.

Vendar z vsakim mini družinskim izletom odkrivam, da sreča nikoli ni bila skrita v višinskih metrih. Vedno je bila skrita v ljudeh, s katerimi sem jih prehodila.

Po makadamski cesti smo hodili počasi. Belka je ves čas čivkala in narekovala tempo. Skovik pa se je pustil dostojanstveno vozit po makadamski cesti.

Ob poti nas je spremljal potok Lobnica in naju spomnil, kako malo človek včasih potrebuje, da se glava umiri.

Nekje v senci smo našli prijeten kotiček in razgrnili malico. Belka je dočakala svoj Everest dneva. Če bi ji ponudili izbiro med razgledom in sendvičem, bi razgled verjetno moral še malo počakati.

Želeli smo posedeti nekoliko dlje, pa nas je obiskal roj komarjev, ki očitno ni bil navdušen nad tem, da malicamo brez njih. Ker nismo želeli postati njihov popoldanski bife, smo se počasi odpravili nazaj.

Vmes smo pomolili roke v mrzlo Lobnico, opazovali drobne stvari, ki jih hiter korak vedno spregleda in ugotovili, da se svet ne skriva na vrhovih. Velikokrat čaka čisto ob poti.

Če bi lahko našima najmlajšima članoma jate napisala planinski vodnik, bi bil presenetljivo kratek.
Ustavita se, ko zaslišita ptičje petje.
Ne preskočita luže samo zato, da ostaneta čista.
Ne hodita v naravo zato, da bi nekaj osvojila.
Primerjajta se samo s človekom, kakršna sta bila včeraj.
Nikoli ne pozabita, da vrh ni vedno najlepši del poti.

Ko bosta nekoč večja, upam, da bosta razumela, zakaj sva z Ruševcem vedno znova odpirala vrata narave.

Ne zato, da bi ju vzgojila v planinca, ampak v človeka, ki zna občudovati svet. V človeka, ki zna počakati, ki zna prisluhniti, ki zna spoštovati. V človeka, ki zna biti hvaležen in ve, da ni treba iti daleč, da prideš k sebi.