Spanje v avtu na Ljubelju, da ni potrebna nočna vožnja čez Slovenijo, pa še na bencinu prišparaš. Prevzemanje nomadskega življenja. Avta in spanja v njem sem se tako navadila, da sem spala kot top. Bujenje ob 2h zjutraj brez pomisleka, da bi budilko vrgla na dremež. Kronična utrujenost, ki se prikrade z zamikom, vendar je zate brezpredmetna. Oblačenje v mrzla oblačila in hiter zajtrk na poti. Naglavna lučka in štart proti Koči na Zelenici, nato pa dalje na Vrtačo. Hoja navkreber je mačji kašelj, saj veš, da je vsak korak vreden truda. Zadihanosti se ob klepetanju sploh ne zazna. Tempo je neizprosen, ne dovoliš si obupati, trmasto vztrajaš, saj veš, da bo vredno. Noga pred nogo – proti sončnemu vzhodu … Če ga dolgo ne doživiš, se pojavijo simptomi, podobni odtegnitveni krizi. V pričakovanju kot majhen otrok, navdušeno stopaš po skorjastem snegu in prezreš skoraj razgnana pljuča. Neznosna želja, ki na trenutke prerašča v potrebo.

Do sedla med Palcem in Vrtačo gre brez derez, fantastično. Malo pod sedlom sem zavila levo v grapo Y. Po levi strani proti vrhu. Malo adrenalina, vendar ne preveč, saj so razmere idealne in v celotni grapi narejeni stopi. Za teboj se barva nebo, znaki prebujajočega sonca. Srce še pospeši svoj ritem, vendar ne zaradi vzpona, temveč zaradi pričakovanja, ki ga prinaša nov dan. Kot otrok, ki se razveseli nove igrače. Na vrhu sem obstala zazrta v nebo in vzhajajoče sonce. Naredila bi še daljšo pot, še več korakov, da bi imela čast biti priča sončnemu vzhodu na vrhu gora. Postavljena diagnoza, ki me žene v takšne napore: kronična vzhodomanija.

Prav vsak vzhod v gorah je vreden truda. Prav vsak je drugačen, poseben, četudi ga vidiš že stotič. Ko si priča rojstvu dneva, imaš občutek, da se z vzhajajočim soncem ponovno rodiš tudi ti. Za takšno bolezen ni zdravila, zdravi se simptomatsko. Po potrebi z zgodnjim skokom na vrh gora, na sončni vzhod. Stranski učinki? Zdravje, zavedanje dragocenosti trenutka, sreča, občutek uspeha, občutek ponižnosti ob čudesih narave, cenjenje svojega življenja ter predvsem neizmerna hvaležnost za stvari, ki se nam pogosto zazdijo samoumevne.