Smer: Dom Trilobit

Datum: 29. 4. 2021

Dvatisočak:

68. Mali vrh (2017 m)

Vrh: Kamnitnik (1858 m)

Napoved za današnji dan – deževno. Moja motivacija pa je premagala spremenljivo aprilsko vreme in napovedi vremenoslovcev, ki so na vseh portalih oznanjali debele kaplje. Tudi jutranje rosenje me ni pregnalo.

Čas je bil za popravni izpit Malega vrha, kjer sem se pred nekaj tedni morala obrniti. Že na izhodišču je bilo več kot očitno, da je v tem času pobralo že večino snega. Greben Belščice je bil zavit globoko v meglo.

Na prvem razpotju sem tokrat zavila proti rudnikom mangana, kjer je zemljevid kazal drugi možni pristop. Pot je bila mokra ter slabo vidna. Kar nekajkrat sva se morali s kolegico posvetovati, v katero smer bi krenili. Po večini sva kar zaupali najinim notranjim kompasom in nadaljevali.

Po stalnem vzpenjanju sva prečkali ruševje in dosegli Kamnitnik. Od tam dalje pa sva sledili vzpenjajočemu pobočju do grebena ter ob grebenu naprej, od tukaj dalje je bilo pobočje povečini še snežno. Hoja z derezami po občasnih travnatih zaplatah je spominjala na hojo po ikebani.

Kamnitnik.

Orientacija po grebenu je bila najlažja, saj je bila megla tako gosta, da bi se lahko uprl vanjo. Videli sva le nekaj metrov predse. Če ne bi iz tal občasno pogledale skale ali zaplate trave, bi zaradi vse beline, zlahka zamenjal zgoraj in spodaj.

Megla je bila tako gosta, da so se nama oblačila kmalu napojila z vodo. Tudi lasje so se začeli spreminjati v mokre svedre. Pa sva vztrajno trmarili dalje.

Ko sva le prispeli do vrha, si je nekaj sončnih žarkov le priborilo pot skozi megleno odejo. Nisva se dolgo zadrževali, saj je pihalo. Razgledi pa, kot pričakovano, niso segli dlje od nosa.

Vrh.

Na poti nazaj sva se v želji po čim hitrejšem spustu ločili od grebena. Kmalu pa sva ugotovili, da v takšni megli ni dobro raziskovati neznanih pobočij. Notranji kompas kar naenkrat ni več deloval kot bi moral. Človek se res hitro zmede, če je okoli njega sama belina.

Tokratna rešitelja sta kompas in zemljevid. Znanje branja plastnic in orientiranja z zemljevidom je prišlo še kako prav. No, azimutov pa le nisva rabili računat, saj se nama je notranji kompas kaj hitro popravil, kmalu pa sva prišli tudi na sled najinim stopinjam. Sledili sva jim vse do konca snežnih zaplat, nato pa med drevesi in potokom proti izhodišču.

Tura tokrat predvsem v znamenju belih razgledov, mokrote in preizkušanja navigacijskih sposobnosti. Mimo grede, deževalo pa kljub napovedi ni.