Smer: Zadnja Trenta, Škrbina za Gradom (alpinistični vzpon)
Datum: 19. 9. 2020

Dvatisočak:
37. Pelc nad Klonicami (2442 m)
38. Veliki Pelc (2388 m)
39. Srednji Pelc (2338 m)
40. Zadnji Pelc (2315 m)

Ob petih zjutraj sva se s kolegom odpravila z izhodiščne točke, nebo so še osvetljevale zvezde. Z lučko na glavi in vsak s predelovanjem svoje zaspanosti, sva zakorakala v gozd proti Zavetišču pod Špičkom. Vsake toliko časa je tišino predrlo oglašanje jelenov. Po nekaj urah hoje, ko se je že zdanilo, se je odprl lep pogled proti grebenu Pelcev. Današnji plan! Na Zavetišču hitra malica in nato po melišču do izhodiščne točke.

Od tukaj dalje je bilo na vrsti plezanje. Greben se pleza težavnosti II, po nekod pride blizu III, do prvega dvatisočaka sva se dvakrat spustila z abzajlom. S Pelca nad Klonicami se je odprl razgled na sosednje vrhove. Malo naprej je bila jasica, trave so se že začele barvati v rumene jesenske barve. Travnat balkon je bilo potrebno izkoristiti, zleknila sem se in nekaj časa uživala v čudovitem razgledu iz improvizirane dnevne sobe. 

Ker so dnevi vedno krajši, pred nama pa je bil še cel greben, je bilo treba kmalu nadaljevati. Greben je ves čas zelo izpostavljen in mestoma izjemno ozek. Na vsaki strani zevajo globine. 

Pred Zadnjim Pelcem še malo daljši abzajl. Čakal je še vzpon na zadnji dvotisočak. Tale pa je bil prava preizkušnja. Potrebno je bilo plezati po strmem, s travami zaraščenem in prepadnem terenu. Napačen stop ali prijem pa bi v dolini imeli mleto meso. Pobočje Zadnjega Pelca je preraščeno s travami in posuto s krušljivimi kamni. Prej občdujočo trentsko travo sem sedaj kar nekajkrat preklela in pogrešala trdo skalo za oprijem. Stopala sem na majhne terasice ter se za ravnotežje držala travnatih bilk, saj drugega ni bilo. Prava preizkušnja, kjer ti glava ne sme odpovedati in si ne moreš dovoliti, da bi zmrznil od odrenalina, ki se pretaka po krvi. 

Končno sem bila na vrhu! Čakal je le še sestop. Po isti smeri do škrbine, kjer sem prej abzajlala. Dogodivščine pod vznožjem pa še ni bilo konec. Čakale so naju še debele štiri ure po brezpotju proti Planini Zapotok ter avtu. Najprej sva po skalnatem terenu iskala možice, ki jih kar ni bilo. Zato sva se odločila slediti občutku. Prišla sva do visokih trav, ki so segale do kolen. Kar nekaj časa sva hodila po travah, pod katerimi so bile luknje, gležnji pa so se ob stopih neprijetno zvijali. Iz trav sva prešla v gozd. Ko je sonce začelo prehajati v svoj spanec, sva le našla markirano pot, kateri sva sledila vse do avta. 

Grebensko prečenje Pelcev je ena zahtevnejših tur, ki sem jih naredila. So bili pa užitki poplezavanja po gamsjem svetu toliko večji. Izpostavljenost na grebenu je ves čas velika, celo pot je potrebna zbranost, pogosto varovanja ni mogoče postaviti, celotno prečenje z izhodišča pa vzame 10 do 13 ur. Vsekakor pa gorska poslastica za vse ljubitelje brezpotji!