Smer: Vršič
Datum: 13. 9. 2020

Dvatisočak:
36. Jalovec (2645 m)

Jalovec ne slovi zaman po imenu Kralj gora. Poleg tega, da je šesta najvišja gora v naši kokoški, se z njega razprostirajo fantastični razgledi in nanj vodijo le zahtevne poti, ki jih spremljajo čudoviti zapisi na skalah. Po napornem delovnem tednu je to pot, ki te prav napolni.

Še ob trdi temi, ko je na nebu svetil krajec lune in so se lučke najbolj zagnanih že podile v ostenju Prisojnika, sem z Vršiča pričela svojo pot proti Jalovcu. 

Pot se sprva malo spusti in poteka po gozdu. Ves čas nas spremljajo razgledi na sosednje dvatisočake. Do Jalovške škrbine gre brez težav, le nekaj klinov in zajl je potrebno premagati. Višje pa se vsak pohodnik sooči z lažjo plezarijo. Varovanja na posameznih delih skoraj ni, vendar kljub temu veščemu pohodniku pot ne bi smela delati težav. Po nekaj minutah plezalnega vzpona, sem prišla do grebena, ki sem ga prečila vse do vrha. Na poti so me spremljali srčni napisi, ki prav prijetno narišejo nasmeh na obraz.

Očitno je kar nekaj planincev izkoristilo sončno nedeljo in hitro krajšajoče dneve, saj je bilo na vrhu pravo malo človeško mravljišče. Po užitku v dih jemajočih razgledih in krajši malici, sem se namenila proti Zavetišču pod Špičkom. Tam zopet krajši postanek ter povratek proti Vršiču. Od Špička se kamnita steza kmalu zopet spremeni v mehko gozdno podlago. 

Jalovec je ena izmed lepših gora, ki nosi nek poseben čar. Definitivno lahko rečem, da se je brez težav uvrstila v enega izmed meni ljubših dvatisočakov!