Izhodišče: Bavšica
Datum: 2. 10. 2022
Dvatisočak::
137. Plešivec (2184 m)

Kako hitro lahko človek izgubi svoj kompas. Gore me v zadnjem času niso več napolnjevale v takšni meri, kot bi želela. Namesto, da bi v turah uživala, sem postajala pohlepna. Pozabila sem na trenutke, na občutek vetra na obrazu, na soj zvezd, na vonj po svežih borovcih in na sedenje nekje na samotnem vrhu. Vedno se mi je mudilo, užitek se je začel izgubljati, nadomeščati pa ga je začel strah. V številkah in dolžinah vzponov sem začela izgubljati samo sebe. V vrtincu vsakdana si nisem več vzela časa zase, počasi sem postala vse, kar sem kdaj prezirala.

Odločila sem se, da želim prekiniti začarani krog nejevolje, v katerega me je potegnilo. Ponovno je bil čas, da zberem pogum in naredim svoj prvi korak …

Že na sobotni večer sva se odpravila na izhodišče. V nedeljo ob štirih zjutraj sva se napotila na Bavški Grintavec, na katerega sem si tako želela zadnje leto pa nisem našla časa. Zunaj je bila trdna tema, nebo so osvetljevale zvezde. Bilo je lepo, tiho … Mukoma sem za seboj vlekla težke noge, saj sem se zavedala, da bi bilo lepše ležati v topli postelji. Vendar me je trma gnala dalje.

Ob izviru vode

Hodila sva po ozki gozdni poti, ki se je občasno izgubila. Na poti sva v trdi temi večkrat iz nahrbtnika potegnila zemljevid in kompas ter se poskušala orientirati. Prvo uro sem se mučila, drugo uro pa v sebi predelovala neštete monologe. Ko sva le našla markirano pot, sva bila prepričana, da je prava. Sledila sva ji še dobro uro, začelo se je daniti. Ob pogledu na oranžno obarvane skale, ki jih je osvetljevalo sonce, mi je srce ponovno zaigralo. Zaprla sem oči in globoko vdihnila – kako sem to pogrešala. Monologi so izpuhteli, po dolgem času me je napolnil mir. Ko se je zdanilo, sva po gorskih vrhovih začela ugotavljati, da se pokrajina ne sklada s tistim, kar bi moralo biti v okolici.

Narava

Nekje na poti

Zatrep

Ugotovitev: Zgrešila sva celo dolino. Od ironije sem se začela smejati, ker se nama pač vedno zgodi, da pravo pot zgrešiva in lutava nekje po svoje. Spoznala sva, da bova Grintavec ta dan občudovala le od daleč, saj je bilo prepozno za vrnitev in ponoven začetek. Namesto tega sva izbrala drug cilj, zagrizla sva proti Plešivcu.

Tam …

Okoli naju so bili vrhovi Pelcev in kot britev ostrih Pihavcev. Na pobočjih je rjavela trava, drevesa so se že odela v  jesenskime barve. Bilo je enostavno čudovito. Na z visokimi travami obraščenem vrhu sem zaprla oči in uživala v jesenskem vetru, delno zasneženih vrhovih in čudovitih razgledih.

Na vrhu

Gore so bile še zmeraj tukaj. Še zmeraj so mi prinesle tisto veselje, ki mi je napolnilo srce do te mere, da se razlije.

Sama sebi sem se nasmehnila. Ljudje se pogosto ne zavemo, da smo sami sebi ovira. Izbiramo si cel kup izgovorov, zakaj ne moremo slediti svojim sanjam. Zdi se nam lažje sploh ne poskusiti, da bi se s tem izognili bolečini neuspeha. Gore so me zopet opomnile, da ima vse v življenju svoje vzpone in padce.

Na grebenu

Nekje v napačni dolini …

… ki se je izkazala za ne tako napačno.

Polna energije sva se počasi vračala proti izhodišču. Vse okoli mene je bila radost. Večkrat si moram vzeti čas za gore. Najino pot sva začela popolnoma izgubljena v temi. Morda nisva našla pravega vrha, sva pa zato ponovno našla sebe.