138. Visoka Špica, 2166 m

Dan 1
Pred nama je bila dolga vožnja proti Kaprunu, kamor sva prišla ob poznih večernih urah. Parkirala sva na izhodišču in se pogrela ob topli juhici. Čakala naju je prva noč spanja v avtomobilu.

Dan 2
Zgodaj zjutraj sva se z izhodišča odpravila proti Grosses Weisbachhornu, ki je visok 3564 m. Pot je bila zelo dobro markirana, vodila je med neštetimi potočki in slapovi talečih se ledenikov.

Slapovi talečih se ledenikov

Lepota

Nekajkrat je pot skozi tunel prečila vzpenjačo, s katero bi si lahko v kombinaciji z avtobusom skrajšala pot za dobre tri ure. Vendar je bilo vredno iti peš, saj je bila pokrajina čudovita. Na poti sva se posladkala z malinami ter ob pomoči zajl in klinov prečila majhen slap, ki naju je do dobra osvežil.

Ob poti

Proti zelenim vrhovom

Pot iz tunela

Proti jezu

Ko sva prišla do jezu Mosserboden, sva imela hitro malico. Najin pogled je prvič ta dan uzrl ledeniške gmote, ki so se spuščale po pobočjih. Ledeniki utirajo svojo pot. Potrebujejo leta, da postanejo močni, vendar kljub temu nenehno vztrajajo naprej. Dajejo nam dober zgled, kakšni bi morali biti ljudje. Očarana nad lepotami, me je zaskrbelo, da takšne veličasnosti hitro talečih se gmot, morda naši otroci ne bodo več mogli občudovati, se iz njih učiti.

Ko bi le trajalo večno…

Opazovala sem popolnoma drugačne vrhove kot sem jih vajena iz naših gora. Čudila sem se skali in cvetlicam in v hladnem vetru, ki je pozdravljal z ledenikov, nasmejano zrla proti vrhovom. Bila je prijetna sprememba, ki sem jo potrebovala.

Po krajšem počitku sva se po serpentinasti poti vzpela do koče Heinrich-Schweiger, kjer sva zopet malicala, nato pa nadaljevala proti vrhu. Sprva po navpični skali, kjer so bile v pomoč zajle, nato po skalovju.

Proti koči

Pogled nazaj na kočo

Ob ledeniku navzgor

Vrh so kmalu prekrili oblaki

Nad tri tisoč metri se je že začutil redkejši zrak, z vsakim korakom je srce bilo hitreje, z vsakim korakom se je klepet spreminjal v globoko dihanje. Po grebenu sva hodila ob ledeniku Fochezkees ter se kmalu znašla na, v meglo zavitem, vrhu. Naužila sva se višine in uživala ob uspehu prehojenih 2500 višincev, nato pa zavila nazaj proti koči, saj se je megla začela zgoščevati in je bilo potrebno najti še markirano pot.

Pogled na ledenik

Nazaj proti koči, v meglo

V koči sva se razveselila obilne večerje s tremi hodi. Nivo avstrijskih planinskih koč je pač čisto nekaj drugega kot pri nas. Pogrela sva se ob odlični zelenjavni juhi, se najedla špinačnih cmokov, riža in mesnega kareja ter se za konec pred spanjem posladkala s čokoladnim musom z breskvami.

Večerni odsev

Dan 3
Dan sva začela z obilnim zajtrkom v koči, nadaljevala pa s spustom do jeza. Tam naju je ob namakanju nog v ledeno mrzlo vodo čakala prva malica. Do takrat so se tudi ledeniki že zbudili, narava je postala glasnejša in voda je z vsakim sončnim žarkom bolj drla s pobočij v turkizno jezero. Nadaljevala sva proti izhodišču, uživala ob sprehodu po prijetnem mestecu Kaprun, napolnila zaloge hrane in vode ter krenila proti Italiji do Rabeljskega jezera, kjer sva spala.

Očarana

Ob slapu, prijetna osvežitev

Dan 4
Odločila sva se, da sončen dan preživiva ob dobri knjigi in križankah ter ob ohlajanju v gorskem Rabeljskem jezeru. Za malico je moj dragi kar na plaži spekel palačinke, medtem ko sva uživala ob pogledih na gore, ki so naju objemale.

Dan 5
Zaradi slabe vremenske prognoze sva visoko leteče cilje odložila in se namesto tega sprehodila po Rablju, rudarskem mestecu, ki na prvi pogled izgleda zapuščeno. Mestecu, ki je nastalo zaradi rudnika in je bilo s podzemnim rovom povezano z Logom pod Mangartom. Da bi napolnila zaloge hrane, sva se ustavila v majhni štacuni, ki jo je časovni stroj pustil pred tridesetimi leti. Za prodajalkinim pultom so se svetile velike steklene posode bombonov, medtem ko nama je v italijanščini stregla z izdelki. Prav zanimivo se je bilo sprehoditi med stavbami, ki jih krasijo rudarski simboli.

Zvečer, ko je do dobra namočilo zemljo in na Mangartu pobelilo strmine, sva se odpeljala na Mangartsko sedlo, kjer sva prespala.

Mangart v večernem soncu

Dan 6
Načrtovala sva štiristo metersko smer Jugozahodnega raza Mangrta. Še v temi sva se zvlekla iz spalk, zunaj je bilo le nekaj stopinj nad ničlo, bela preproga sodre je še zmeraj vztrajala. Po slabi uri dostopa sva prišla do smeri. Pihalo je, nič kaj se ni ogrelo, megla se je spuščala in radarska slika nama ni šla najbolj v prid. Res sva si želela smeri, zato sva dobro uro cincala, da naju je oblečena v bundo, vetrovko, kapo in rokavice pošteno zanohtalo. Takrat sva se odločila, da obrneva ter smer splezava v lepših vremenskih razmerah.

Večinoma je tej odločitvi botrovala kombinacija najinih skromnih plezalnih izkušenj, nekaj malega pa tudi dopustniška želja po “udobnem alpinizmu” – če kaj takšnega sploh obstaja.

Sodra ob poti

Proti smeri

Plezalno opremo sva skrila pod prvi balvan ter se začela potepati po okoliških vrhovih. Prišla sva na vrh Travnik in Visoko Špico. Mali Rateški Mangart pa naju je izpljunil pri navpičnih skalah. Premražena in prepihana sva se ogrela s čajem v koči in svojo pot z nekoliko grenkim priokusom nesplezane smeri nadaljevala proti Kobaridu v Cinco marinco in dalje v Tolmin, kjer sva si v kampu privoščila prvi civiliziran tuš po nekaj dneh.

Dan 7 in 8
Prepustila sva se užitkarjenju na Sotočju in martinčkanju na kamenčkih ob Soči, da sva dokončno pregrela premražene ude prejšnjega dne. Tudi takšni dnevi so prijetni, ko ob dobri družbi obujaš spomine na vse prehojene korake in samo si. Ker je to pač dovolj.