Datum: 26. 10. 2026

Izhodišče: Maribor

Smer: Trikotna jasa

Nekateri hodijo na Trikotno jaso zaradi razgleda, drugi zaradi svežega zraka, tretji zaradi fotografije. Jaz pa sem se odločila, da bom iz povsem običajnega, skoraj že mainstream turističnega pohoda naredila trening za prihodnje alpinistične odprave.

Objave sprva sploh nisem nameravala narediti. Saj veste, Trikotna jasa, nič posebnega, nič pretirano alpinističnega. Ampak včasih se najbolj zanimive zgodbe zgodijo ravno na turah, ki jih sploh ne nameravaš objaviti.

Spredaj v nosilki Skovik, zadaj nahrbtnik, nabasan s plenicami, hrano, pijačo, rezervnimi oblačili in vsem, kar potrebuješ za majhno družinsko odpravo. Skratka, kompletna logistična podpora za preživetje v divjini.

Ura je bila že precej pozna, dan pa se je počasi prevešal v popoldne. Belki se je začelo spati. Uslišala sem njene želje in jo dala štuporamo. In tako se je začela moja mala alpinistična preizkušnja s prasico.

Za vse, ki ne poznate alpinističnega izrazoslovja: prasica je pogovorno ime za veliko transportno torbo, ki jo alpinisti uporabljajo pri večdnevnih odpravah. Polna tehta okoli 25 kg. In zdaj najbolj zanimiv podatek: približno toliko tehta tudi kombinacija mojih dveh otrok!

Samo da ima moja različica dve glavi, štiri noge, občasno precej glasen zvočni sistem in nepredvidljivo razpoloženje. Razlika je tudi v tem, da prave prasice ne moreš vprašati, ali bi šla še malo peš.

Belka je na ramah hitro zaspala, jaz pa sem postala kombinacija osla, žičnice in tovorne živali.

Moja mama je večkrat ponudila pomoč. Ampak ne. Trmasto sem rinila naprej. Bom sama.

Mimoidoči so me čudno gledali. Nekateri so ponujali pomoč. Verjetno so mislili, da sem na poti izgubila zdravo pamet. Morda so imeli prav.

Potila sem se bolj kot na katerem koli vzponu zadnjih nekaj let. Če bi me kdo vprašal, ali je vroče, bi mu odgovorila, da sem ravnokar odprla lastno savno na prostem.

Če bi bil to uradni trening za odpravo, bi v dnevnik lahko zapisala: fizična obremenitev – ekstremna, psihična stabilnost – vprašljiva, količina znoja – zadostna za manjši vodni vir.

Potem smo prispeli na vrh. Sledila je zaslužena nagrada: multisola in čokolada. Tisti prvi grižljaj čokolade, ki ti da občutek zadovoljstva, kot ga nisem čutila že od zadnje nore ture.

Razgled proti Mariboru je bil čudovit. Vsi napori so za trenutek dobili smisel. No, skoraj vsi. Moj vrat bi verjetno še vedno vložil uradno pritožbo.

Potem pa še sestop. Tokrat je Belka velikodušno poskrbela za moja kolena. Jaz pa sem počasi dobivala občutek, da sem po uspešno izvedeni odpravi opravila še evakuacijo tovora.

Na koncu se je izkazalo, da Trikotna jasa sploh ni bila tako zelo mainstream. Bila je čisto prava mala odprava, z vso pripadajočo obremenitvijo, znojem, logistiko in zadovoljstvom ob doseženem cilju.

Alpinistična prasica je očitno lahko tudi družinska kategorija. Brez varoval, z veliko opreme, nepredvidljivimi vedenjskimi razmerami in brez možnosti, da bi otroka pustil na sidrišču.