Datum: 25. 10. 2026
Izodiščče: Zgornji Boč
Cilj: Žavcarjev vrh (915 m)

Pravijo, da kavke vedno vedo, kam leteti. Naša ptičja družina pa očitno ve tudi, kdaj je pravi čas za pobeg v hribe. In tokrat nam je narava pripravila prav posebno jesensko darilo – izlet na Žavcarjev vrh, poln barv, sonca, smeha, kostanja in nepozabnih trenutkov.

Že sam pogled na gozd je bil prava paša za oči. Jesen je vzela svoj čarobni čopič in drevesa odela v najlepše odtenke rumene, oranžne, rdeče in rjave. Pokrajina je bila kot velika slikarska paleta, v daljavi pa so se bohotile mogočne, že z belo odejo pokrite Koralpe. Prava jesenska pravljica!

Na poti navzgor nas je spremljalo sonce, ki je prijetno grelo naše obraze.

Naša pot nas je najprej vodila po makadamski cesti, nato pa smo zavili v gozd, kjer so nas pričakale mehke, z mahom porasle poti. Kot bi hodili po naravni zeleni preprogi. Pod nogami je šumelo odpadlo listje, med drevesi pa se je skrivala še ena jesenska zakladnica – kostanj! Seveda ga nismo mogli pustiti tam. Nahrbtniki so tako dobili še nekaj dodatne teže.

Medtem ko smo nabirali kostanj, opazovali naravo in lovili jesenske utrinke, smo se spomnili, da narava pravzaprav vedno nekaj podarja. Včasih je to čudovit razgled, drugič sončni žarek, tretjič kostanj pod drevesom, največkrat pa nekaj, česar ne moremo spraviti v nahrbtnik – skupni čas.

Narava nas uči, da je za rast potrebna svoboda, za pogum pot in za srečo družba. In če imamo vse troje, smo pravzaprav že na vrhu.

Ko smo se približevali koči, je med drevesi prijetno zadišalo. Vonj po toplem ognjišču, domačnosti in hrani je postajal vse močnejši. Najprej smo se odpravili do vrha, da uradno potrdimo svoj planinski podvig in se vpišemo v planinsko zgodovino.

Belka je vso pot pogumno dokazovala, da se tudi majhna krila lahko ponesejo visoko. Korak za korakom je premagovala pot in osvojila svoj prvi samostojni vrh. Morda se njej ta podvig danes zdi le še en lep dan v hribih, a nekega dne bo razumela, kako veliko je bilo to njeno prvo malo zmagoslavje. In kako ponosno jo je pri tem spremljala njena ptičja družina.

Nato smo se spustili nazaj do koče, kjer smo se poigrali in si privoščili zasluženo kosilo. Po vseh prehojenih korakih je hrana teknila še posebej dobro.

Ko smo se po kosilu znova odpravili iz koče, nas je pričakalo povsem drugačno vreme. Sonce se je umaknilo oblakom, severnik pa je začel hladiti naše nosove. Jesen nas je opomnila, da ima v svojem rokavu več kot le sončne žarke.

Čas je bil za povratek v dolino. Tokrat sta se naša mala planinca odločila za nekoliko udobnejši način sestopa. Belka je malo zadremala v nahrbtniku, Skovik pa se je udobno namestil v nosilki. Očitno sta ocenila, da si zaslužita prevoz prvega razreda.

Prejeli smo jesensko pravljico v vseh njenih barvah. Razglede, ki jemljejo dih. Gozdno tišino, vonj po mahu in kostanju, toplino koče in okus dobrega kosila. Predvsem pa čas drug za drugega.

In morda je prav to največje darilo narave. Ne le, da nas odpelje stran od vsakdanjih skrbi, ampak nas znova pripelje bližje drug drugemu ter da skupaj ustvarjamo spomine, ki ostanejo še dolgo po tem, ko se planinski čevlji pospravijo.