Datum: 31. 5. 2026
Izhodišče: Areh
Smer:
1. Pot v neznano – cilj: Žigartov vrh (1346 m)

Dragi zanamec,

če boš nekoč bral te vrstice, obstaja velika verjetnost, da bo svet še hitrejši, kot je danes. Morda boš imel odgovore na skoraj vsa vprašanja oddaljene le nekaj dotikov stran. Morda boš živel v času, ko bo vse povezano, dostopno in učinkovito.

Upam pa, da bodo takrat še vedno obstajali gozdovi. Da bodo še vedno obstajale mravlje, ki hitijo po svojih opravkih. Da bo veter še vedno šumel v krošnjah smrek. Da boš lahko sedel na mehka gozdna tla in poslušal ptičje petje brez zvoka motorjev in obvestil, ki tekmujejo za tvojo pozornost. In predvsem upam, da si boš za vse to znal vzeti čas.

Danes smo se odpravili na pohod brez posebnega cilja. Brez načrta, do kod bomo prišli. Brez želje po rekordih ali osvojenih vrhovih. Cilj je bil precej preprost: da gremo skupaj. In da se vrnemo v enakem številu, kot smo začeli. Kar je bilo glede na to, da sem le nekaj dni pred rokom poroda, že samo po sebi precej ambiciozno.

Začeli smo na Arehu. Belka se je zagnala po poti, kot da ima sestanek z avanturo. Jaz sem nekoliko bolj previdno stopicala za njo in ugotavljala, da sem v zadnjih tednih bolj podobna pingvinu kot planinki. Ruševec pa je opravljal svojo najljubšo disciplino – lovljenje male raziskovalke, preden bi odkrila kakšno povsem novo smer.

Pot nas je vodila skozi smrekov gozd. Sonce je skozi veje risalo zlate vzorce po tleh. Dišalo je po smoli, po iglicah in po tistem posebnem miru, ki ga najdeš samo v naravi.

Ob poti smo srečali mravlje. Belka jim je natrosila nekaj krušnih drobtin, nato pa smo dolgo opazovali, kako jih vztrajno nosijo proti mravljišču. In pomislila sem, kako podobni smo jim ljudje. Tudi mi ves čas nekaj nosimo. Skrbi. Obveznosti. Načrte. Pričakovanja. Včasih celo stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Razlika je le v tem, da mravlje natančno vedo, kam so namenjene. Mi pa včasih hitimo tako dolgo, da pozabimo, zakaj sploh tečemo.

Malo naprej smo našli lobanjo srne. Narava človeka na zelo tih način opominja, da nič ne traja večno. Da smo vsi del iste zgodbe. Drevesa, živali, ljudje, mah na skalah in veter med vejami. V današnjem svetu pogosto živimo, kot da imamo neskončno časa. Kot da bomo nekoč pozneje poklicali prijatelja. Nekoč pozneje šli v hribe. Nekoč pozneje preživeli več časa z ljudmi, ki jih imamo radi. Narava pa nas vedno znova opominja, da je življenje pravzaprav sestavljeno iz omejenega števila sončnih vzhodov, objemov, sprehodov in skupnih kosil. Zato ne čakaj predolgo.

Potem smo odkrili še gozdni šotor iz vej in listja. Belka je izginila vanj in bila navdušena nad svojim novim domom. Midva sva ga preizkusila manj uspešno. Očitno je bil načrtovan za manjše prebivalce. Medtem ko je raziskovala svoj skrivni svet, sva se smejala. In pomislila sem, da so najlepše hiše pogosto tiste brez sten. Da so najlepše igrače pogosto tiste, ki jih ni kupil nihče. Da najlepših dni skoraj nikoli ne načrtuješ.

Sledila je malica. Belkin nesporni vrhunec izleta. Če bi analiziral njeno motivacijo za pohodništvo, bi hitro ugotovil, da je večinoma povezana s prigrizki. Po okrepčilu smo nadaljevali in na koncu prišli celo do Žigartovega vrha. Ne zato, ker bi ga osvajali. Ampak zato, ker smo hodili. Korak za korakom. Počasi. Brez potrebe, da bi bili kjerkoli drugje.

In to je verjetno največ, kar bi želela zapustiti tebi, ki prihajaš za nami. Ne hiše. Ne stvari. Ne popolnih načrtov. Ampak sposobnost, da se ustaviš. Da opaziš prvega metulja spomladi. Da znaš poslušati veter. Da sedeš na štor in poješ sendvič, kot da gre za pojedino. Da greš v naravo ne zato, da bi nekaj osvojil, ampak zato, da bi se spomnil, kdo si.

Svet ti bo verjetno govoril, da moraš biti hitrejši. Bolj učinkovit. Bolj uspešen. Bolj produktiven. Toda drevesa rastejo počasi. Reke tečejo po svojem tempu. Gore stojijo na istem mestu tisočletja. In vendar jim uspe.

Upam, da bodo takrat, ko boš to bral, še vedno obstajali kraji, kjer boš lahko slišal tišino. Da bodo gozdovi še vedno dovolj divji. Da bodo ptice še pele. Da boš lahko otroku pokazal mravljišče in ga pustil deset minut občudovati eno samo mravljo.

In če teh stvari ne bo več, potem jih poskusi ustvariti. Varovati. Ohraniti. Ker človek ne podeduje narave od svojih prednikov. Izposodi si jo od svojih potomcev. Če ti uspe ohraniti občutek čudenja nad navadnimi stvarmi, potem si našel nekaj zelo dragocenega. Morda celo smisel. Morda celo srečo. Morda samega sebe.

In ko se boš kdaj v življenju izgubil – ker se to zgodi vsakomur – ne išči najprej poti naprej. Najprej poišči pot nazaj k sebi. Največkrat jo boš našel tam, kjer šumi veter med drevesi, kjer sonce riše sence po gozdni poti in kjer se svet za nekaj trenutkov ustavi.

Tam nekje sva jo danes našla tudi midva. In to je bilo več kot dovolj.

Tvoja Kavka