Datum: 25. 9. 2026
Izhodišče: Ruše
Cilj: Martnica (682 m)

Tema. Jutro. Gledam Belkin še speči obrazek in brcajoče nasmeške Malega Skovika. Potem me zadane. Skoraj 35 jih imam. Če bom kdaj imela vnuke, jih bom štela skoraj 70. Kakšna želim biti takrat? Ali bom takrat še lahko hodila z njimi? Raziskovala svet? Bom imela dovolj moči, da jih dvignem? Da bom šla z njimi na izlet, v hribe, na sprehod?

Včasih so mojo motivacijo predstavljale gore, odprave, dolge ture, višina, plezanje … Želela sem si dokazati, da zmorem. Želela sem občutiti tisto posebno utrujenost po dolgih urah hoje in tisto tišino, ki jo najdeš nekje visoko v gorah. Ampak danes sem ugotovila, da je moja motivacija veliko bolj globoka. Moja motivacija, da vztrajam je življenje. Življenje, ki ga želim živeti čim dlje. Z njimi. Ker čas je čudna stvar. Ko si mlad, misliš, da ga imaš neskončno. Potem dobiš otroke in začneš razumeti, kako hitro odteka. In kar naenkrat spoznaš, da so treningi in vzponi za prihodnost, ki je še ne poznaš. Za trenutke, ki se še bodo zgodili.

Sonce je vstajalo. Belko pospremim v vrtec. Skovika v nosilko in na Martnico. Oba sva občudovala krošnje dreves, sinje modro nebo in sončne žarke, ki so si pot izborili med vejevjem. Pod nogami je šumelo odpadlo listje, v zraku je bila svežina. Lepo je bilo.

Danes sta Belka in Skovik še majhna. Potrebujeta me za tisoč stvari. Za pomoč. Za objem. Za to, da jima zavežem čevlje ali nataknem copate. Ampak vem, da bo minilo. Otroci odrastejo. Prej, kot si želiš.

Starost pride sama. Ni ji treba pomagati. Kar lahko naredim jaz, je, da danes skrbim za telo, v katerem bom živela takrat. Da ga ne jemljem za samoumevnega. Da ga premikam. Krepim. Varujem. Da mu dam možnost, da me še dolgo nosi skozi življenje. Ker nekoč ne bom želela nazaj mladosti. Želela bom samo sposobnost živeti. Še en pohod. Še en vzpon. Še en dan z otroki. Še en dan z vnuki. Še en objem. Še en običajen dan, ki se bo takrat morda zdel kot največji dar.

In ko bom nekoč osivela počivala na skali enega izmed vrhov, si želim pogledati svoje otroke in vedeti, da sem znala prepoznati vrednost časa, ki mi je bil dan. Da nisem čakala na popolnejši trenutek. Da sem bila prisotna. Da sem šla na poti, ki so me klicale, ljubila ljudi, ki so mi bili dani, in skrbela za telo, ki me je nosilo. Kajti na koncu morda ne bomo najbolj hvaležni za leta, ki smo jih imeli, ampak za vse trenutke, ki smo jih v letih preživeli.