Datum: 30. 9. – 1. 10. 2023
Izhodišče: Bohinj
Vrh:
1. Orožnova koča
2. Koča na Vojah

Glede na dano situacijo zadnjih nekaj mesecev in kolesja, ki se vrti v prihodnost, so pred mano malo manj zahtevne ture ter morda tudi malo manj pogoste.

Nic ne de, tudi nižji vrhovi, kamor lahko v trenutnem rastočem stanju prisopiham, znajo biti zelo mikavi.
Pa sva se z Ruševcem odpravila na vikend odklop v Bohinj.

1. Dan: Planinska preprostost med vrhovi, pravi pomen planinstva
Odpravila sva se proti Orožnovi koči, kamor večina turistov ne stopi, saj jih pritegnejo vrhovi nasprotne strani. Štartala sva v Ravnah. Po lepo označeni poti sva počasi sopihala proti koči, se med potjo pogosto ustavila ter se zazrla k višjim vrhovom na drugi strani bohinjske doline. Razgled je bil čudovit. Pri koči naju je prijetno presenetila prijaznost oskrbnika, ki nama je martinčkanje na sončnih žarkih popestril z nekaj pristnimi planinskimi zgodbami. Okrepčala sva se z dobrim zeliščnim čajem, pojedla sva tudi nekaj na žlico z domačega oskrbnikovega vrta.

Pot proti vrhu.

Na koči.

Idila okoli koče.

Lubadarske smreke.

Orožnova koča bi zaradi pristnega planinskega vzdušja zlahka presegla naziv naj planinska koča. Le še v pravem pristnem objemu gora, kamor ne moreš z avtom, se čas skoraj da ustavi, si oskrbnik vzame nekaj minut za klepet ter resnično pozna vsak kamen in stezico, ki pripelje do koče ali drugih vrhov. Navdušena nad tem, da sva odkrila takšen biser med kočami, sva se odpravila nazaj proti dolini.

2. Dan: Turistično sranje, zaradi katerega planinstvo izgublja pomen
Odpravila sva se proti Planini Voje, odločila sva se za prijetno krožno turo. Po kosilu pa za plezalni odklop v enem od bohinjskih plezališč.

Že zjutraj naju je po glavi udarilo dejstvo, da naju bo parkirnina oropala za kar nekaj evrov. Saj bi planinsko parkirala nekje v dolini in se z javnim prevozom odpeljala na izhodišče. Vendar glej ga zlomka, javnih prevozov v jeseni ni več, medtem ko so parkirnine v svoji ceni enake turističnemu višku. Odpravila sva se proti Vojam, sprva mimo korit Mostnice, kjer naju je prav neprijazno ustavil gospod ter nama hotel zračunati ne prav poceni vstopnino. Kako pa lahko prideva do koče na Vojah? Očitno planinca, ki ni pripravljen pustiti zajetne vsote vstopnine, čaka bedno copotanje po cesti. Le od kdaj so markirane planinske poti, ki so bile tukaj že daleč pred turističnim pohlepom, plačljive? Ni se nama dalo prepirati, pa sva zavila na cesto.

Hudičev most.

Korita.

Turistične svinje, za katerimi sva celo pot pobirala smeti in ki ne poznajo planinskega bontona pozdrava so brezbrižno mrgolele povsod okoli. Polno je bilo zadnjic, ki so tesno povite v pajkice intenzivnih barv pozirale proti vrhovom ter šobile svoja usta. Da gre človeku, ki išče preprost odklop v naravi, kar na bruhanje.

Na Vojah sva se namesto sladkega štrudla kar obrnila in provokacijsko zavila proti koritom Mostnice. Če ni šlo iz glavne smeri, bo morda tukaj. Pa je res, na drugi strani niso pobirali vstopnine, midva pa sva se ob Mostnici odpravila nazaj proti izhodišču.

Brzice Mostnice.

Zrcalo v vodi.

Človek se ob vsem tem zamisli. Kam se je izgubila preprostost ljudi, pozdravi mimoidočih planincev in uživanje v trenutku. Danes je očitno pomemben le denar turistov, če tudi ti za seboj ne znajo pospraviti smeti in se do narave vedejo tako brezbrižno, da te ob opazovanju zaboli srce.

Lahko se gremo trajnostni turizem in zeleni razvoj, vendar dokler bo človek pohlepno gledal le na dobiček, bo narava izgubljala bitko s človestvom.