Datum: 9. 12. – 10. 12. 2023
Izhodišče: Uskovnica (Lom)
Vrh:
1. Koča na Uskovnici

Želela sva izkoristiti še zadnje prihajajoče vikende v dvojini. Ker se je obema že pošteno kolcalo po gorah, sva se odpravila proti Bohinju in do izhodišča Uskovnica-Lom. Parkirala sva kar se da visoko, saj se v velike daljave ne morem več podati, še posebaj, ker je bil cilj izleta v enem kosu priti do koče in tudi nazaj. Pred nama je bil petnajst minutni sprehod po zasneženi cesti do koče na Uskovnici in čudovit vikend odklop v naročju Julijcev.

Prvi razgledi

Moj dragi je nosil opremo za dva, medtem ko sem jaz nosila dva. Oba stlačena v veliko puhovko moje boljše polovice in z napol odpetimi hlačami, ki so jih gor držali hozentregarji. Upanje o dobrih zimskih pohodnih hlačah za ženske v kipečem stanju sem namreč že pred meseci izgubila.

Sonček je topil sveže zapadle kristale snega, po katerem sem pingvinila v pohodnih čevljih opremljenih z derezicami. Padec na ledeni cestni podlagi kljub air bagu na področju trebuha ne bi prinesel nič dobrega. Za prvim ovinkom se nama je odprl pogled na bohinjske dvatisočake, na mojem obrazu se je narisal nasmeh.

Koča na Uskovnici

Po nekaj ovinkih in zmerno vzpenjajoči cesti sva prispela do koče, kjer sva si privoščila kosilo. Po kosilu sva sprehod nadaljevala do kapelice, ki jo je osvetljevalo zlato zahajajoče sonce. V dolino so se začele spuščati meglice. Ob mraku sva se vrnila v kočo, kjer naju je že čakala druščina iz alpinističnega odseka. Skupaj smo povečerjali in ob klepetu ter dobrih zgodbah zaključili letošnje leto.

Pri kapelici

Sončni zahod

Zlate barve sonca

Naslednji dan sem se zbudila še pred budilko. Odločena sem bila, da vidim še en sončni vzhod. Moja boljša polovica se mi je pridružila. Ob svitu sva se v tišini sprehodila do kapelice in na bližnji hribček. Sneg pod najinimi stopali je škripal, bilo je mirno, dišalo je po gorah in svež zrak je ravno prav obarval najina lica.

Le sneg pod nogami

Na hribčku sva se ustavila in zazrla v daljavo. Nasmihala sva se vrhovom, ki sva jih že usvojila in potem, ki sva jih že prehodila. Vsak pri sebi je predeloval neštete zgodbe, ki so nama jih napisali gorski vrhovi. Nasmihala sva se vrhovom, ki so naju še vabili. Nasmihala sva se drug drugemu in vzhajajočemu soncu, ki se je skrivalo za gostimi oblaki.

V srcu sem začutila domačo toplino in mir, ki ju v dolini preglasi hitenje. To sem pogrešala! Želela sem začutiti vse v tistem trenutku, ga objeti z vsemi čuti in si ga vtisniti globoko v spomin.

Med vračanjem proti koči, kjer naju je čakal zajtrk, sem premišljevala: Komaj čakam, da bom lahko vse te lepote sveta delila še z enim bitjem, ki naju bo kmalu pozdravilo. Komaj čakam, da bom lahko delila skrivnosti življenja, ki jih občuti le tisti, ki si vzame čas, da se ustavi; ki jih občuti le tisti, ki se zaveda, da te v življenju trud in vztrajnost pripeljeta do cilja; ki jih občuti le tisti, ki je pripravljen stopiti na neznane poti in preprosto biti.