Občine so se odprle, jaz pa sem pobezljala kot pes, ki ga spustiš s ketne. Še pred sončnim vzhodom v avto in proti Ljubljani proti prvi postojanki.

Smer: Polharski dom Krim
Datum: 15. 2. 2021
Vrh: Krim (1107 m)

Prva postojanka je bil Krim. Sonce še ni dobro vstalo, ko sem z ogromnim nasmehom že mahala proti vrhu. Prijetno shojena pot je hitro minila.

Na vrhu sem občudovala na eni strani dvigajoče sonce, na drugi pa našo gorsko verigo z Zahodnimi Julijci na levi, kjer se je dvigal naš Triglav z belo kapo. Videl se je velik del Karavank in celotna veriga Kamniško Savinjskih Alp, ki so se na videz nedolžno kopale v beli preobleki.

Po postanku in dih jemajočih razgledih sem se odpravila proti izhodišču in dalje v Sotesko Pekel.

Smer: Gostišče Pekel
Datum: 15. 2. 2021Vrh: Soteska Pekel (350 m)

Parkirala sem na večjem parkirišču nekaj minut pred Gostiščem Pekel in se odpravila hudiču naproti.

Šumenje vode, petje ptic in mrzel zrak na licih so bila prava meditacija. Dih jemajoči slapovi so bili delno ledeni. Beseda navdušenje ob pogledu na ledeno umetnost ne bi opisala občutkov ob opazovanju na to čudo narave.

Odločila sem se, da bom šla po zahtevnejši poti mimo Hudičevega zoba, vrnila pa sem se po drugi strani slapov po navadni poti.

Dobra ura uživancije. Če tako izgleda hudičev pekel, hočem tam. Ker še ni bilo dobro poldne, sem se odločila, da skočim še na en hrib, saj bi bilo tako čudovit dan škoda zapraviti z vožnjo nazaj domov.

Smer: Grahovo
Datum: 15. 2. 2021Vrh: Slivnica (114 m)

Parkirala sem v vasi Grahovo ter se po lepo shojeni poti odpravila proti vrhu. Temperatura se je dvignila, zato sem puhovko pustila kar v avtu. V zraku se je mešal vonj po svežem ter po borovcih. Proti vrhu se je prijetna gozdna steza spremenila v blatno čorbljo in vzdrževanje ravnotežja je bilo prava umetnost.

Malo pod vrhom se je odprl čudovit razgled proti Cerkniškemu jezeru. Na vrhu na drugi strani pa so se zopet bohotno važile gore. Nič kaj skromne so se dvigovale visoko v nebo. Ob pogledu na zasnežene gmote me je zopet prevzelo občudovanje.

Kar nekaj časa bi še hipnotično zrla proti vrhovom, če me veter ne bi spomnil, da sem brez bunde. Pohitela sem nazaj proti izhodišču ter se na poti ustavila še pri Cerkniškemu jezeru.