Datum: 29. 6. 2025
Izhodišče: Zgornji Smolnik
Cilj: Veliki slap Šumik (950 m)

Zjutraj sem vstala s tako voljo, da bi si lahko na novo ometala obraz. In ker z razpoloženjem, ki že zjutraj smrdi po plesni, ni veliko koristi ne v hiši, ki jo sama prenavljava že mesece, ne izven nje, smo se odločili, da gremo ven. Nekam, kjer še ni razbite keramike. Tretjič smo poskusili priti do slapa Šumik. Prvič naju je obrnil sneg, drugič poplave in podrt most. Ampak mi smo trmasti. Tako kot naša želja, da bi bila hiša čim prej obnovljena in vsaka soba ne bi izgledala več kot svoje poglavje kriminalke.

Teren je bil zahteven, a še vedno bolj prehoden kot naša dnevna soba med prenovo. V meni pa razpoloženje kot pri plačilu predračuna za nova okna: kislo. Hodim, kot bi me betonirali. Belka čeblja, jaz sem tiho in se odločim, da objamem drevo, saj je terapevtsko in ceneje od psihoterapije. Potem pa, kot da bi ti nekdo v dnevno položil pravi parket – pribijejo mimo gamsi. Čisto blizu. En meter stran! Mogoče so bežali pred obnovo. Kdo bi jim zameril.

In potem zakoračimo še bolj globoko v gozd. Tisti habitat, ki ne rabi izolacije.  V dolini Lobnice ni bilo signala. Osvežujoče. Pri hiši pa ni signala za upanje, da bo letos konec. Pa vendar … Senca, ptiči, cvetlice. Zrak je bil svež, ne kot tisti vonj po vlagi v kleti, ki noče ven že od ’96. Počasi mi je začelo postajati jasno, da tole ni samo sprehod. To je sprehod od ponorele renovatorke nazaj k človeku.

Spodaj v dolini Lobnice je prav prijetno – hladno, a brez vlage in plesni. Udobno, brez da bi morali karkoli zamenjat. Pihlja, kot da imaš naravno prezračevanje. Potem smo zakoračili preko tistega mostu, ki je prejšnjič bil podrt. Tokrat je visel bolj stabilno kot moj živčni sistem.

In potem slap. Končno slap! Belka se mu čudi, mene pa je navdal z mirnostjo, medtem ko me obnova navdaja z besedami, ki jih otrok ne bi smel slišati.

Po dveh neuspešnih poskusih smo končno prispeli. In veste kaj? Na tistem mostu, ki tokrat ni bil podrt, sem se spomnila – točno tako je z našo hišo.

Četudi te prej že tretjič obrne, četudi si vmes malo jezen, blaten ali razpokan kot stara fasada. Ampak potem pride dan, ko most drži, sneg se stopi in pot postane prehodna. In ko prideš do tja – do tistega slapu ali napol ometane sobe – veš, da je bil trud smiseln.

Obnova hiše še zdaleč ni končana, vendar pa napreduje s svetlobno hitrostjo … Če svetlobo merimo v polžjih korakih in zapletih. A kljub temu smo si vmes vzeli prost dan, ki je skoraj tako redek kot mojster, ki pride ob dogovorjeni uri. Šli smo, videli, hodili, dihali. Če smo zmogli to, bomo tudi prenovo. Če ne danes, potem ko se spočijemo. Ali pa preselimo v šotor.