Datum: 1. in 2. 6. 2024
Izhodišče: malo nad Cerknico
Vrh:
1. Rakov Škocijan (517 m)
2. Slivnica (1114 m)

Zdravo, tukaj nova članica ptičje družine – mala Belka. Naslednjih nekaj let bom mami Kavki in atiju Ruševcu dajala izzive bolj familijarno obarvanih gorskih izletov. Bosta že morala preživet brez kakšnih visokih vrhov, če me bosta želela zraven. Ali pa me bosta proti vrhovom nosila v nahrbtniku – kakor se pač za šefico spodobi. Ampak zdaj sem še za nahrbtnik malo premala. Ta vikend sta me stara dva končno odpeljala v brege, ki sta mi jih tako močno obljubljala že takrat, ko sem bila pikica v trebuhu. Fajn smo se imeli …

V soboto zjutraj smo se odpravili od doma, seveda sem od pričakovanja začela z budnico že ob pol štirih (da ne pozabita gorskega ritma).

Ob jutranjih urah smo prispeli v Rakov Škocijan. Tam sta me dala v voziček, kjer sem kraljevala celo pot in opazovala plesoče liste v krošnjah dreves in bežeče oblake. Ona dva sta seveda potiskala voziček ter bila z nahrbtniki opremljena v odpravarskem stilu. Bilo je super, sem se ves čas smejala. Še dež ni mogel pokvariti našega dobrega vzdušja.

Po Rakovem Škocijanu

Malo off road – me je natreslo

Kapljice na rožicah

Voda je vrela

Moj razgled

Stara dva sta si malo na izmene ogledovala znamenitosti. Najbolj sta bila navdušena nad Tkalco jamo, saj je bilo do nje malo za poplezat. Jaz sem baje še premala, da bi me vlekla doli. Sicer pa sem bolj za hribe kot pa za jame. Sem imela devet mesecev luknje dovolj.

Tkalca jama

Potem smo še malo pohengali na travniku, da sem se malo pretegnila in pocartala. Po kosilu pa smo se odpeljali še v Cerknico.

Tam sta me spet položila v voziček, kjer sem se razkomotila na sprehodu okoli Cerkniškega jezera. Mi je bilo kar všeč, samo pihalo je preveč.

Cerkniško jezero

Zdaj je tu, zdaj ga ni …

Na cesti je bilo veliko žabic

Prespali smo v Cerknici. Zvečer me je zmanjkalo kot top. Kaj sta stara dva delala preostanek dneva, ne vem. Predvidevam, da sta pripravljala malico in obleke za naslednji dan.

Zjutraj smo vstali ter se odpravili proti vznožju Slivnice. Ves čas sem od pričakovanja brcala z nogami – bi šla kar peš, če bi že znala. Pa veliko sem se pogovarjala. Sem jima pravila, da upam na dobre razglede na vrhu. To je bil namreč moj prvi vrh.

Na poti do izhodišča, malo nad Cerknico, sta se stara dva pogajala, kdo bo nosil nahrbtnik in potiskal mene v vozičku  – da je dobro za kondicijo, sta rekla. Na koncu je mami potiskala mene, ati pa je bil šerpa.

Delava višince

Gor smo šli po makadamski cesti, sem zelo uzivala. Po poti sta se pogovarjala, če skupaj z vozičkom tehtam več kot pol prasice. Nisem ju razumela, ker sta govorila v nekem alpinističnem žargonu. Potrebovali smo slabi dve uri, saj smo se morali nekajkrat ustavit, da sta me previla in nahranila. Pa malo sem ju hecala z dudo, ki sem jo metala iz ust in na trenutke protestirala, ker sem videla okolico samo iz žabje prspektive.

Malo pred koncem me je mami dala v nosilko, da smo prišli na vrh. Tam sem bila pa glavna zvezda, so bili vsi navdušeni, da sem tako mala in sem že na vrhu.

Smo prišli na vrh

Razgled na Cerkniško jezero je bil čudovit, tudi okoliški hribčki so se lepo videli. Potem smo se odpravili do koče, kjer sta stara dva naročila pošteno kosilo. Meni sta privoščila samo mleko. Sem se hotela nekaj bunit, pa sem si premislila. Saj sta ona dva res pošteno oddelala, da smo prišli do vrha.

Razgled

Na poti nazaj sta se šerpa in voznik zamenjala. Jaz pa sem kar hitro zaspala tako da ne morem rečt, kako je bilo.

Skratka, fajn izlet smo si naredili. Sta mi rekla, da sta zelo ponosna ne mene, ker sem bila cel čas takšen dobrovoljček. Ampak bilo je res super in komaj čakam, da me peljeta na naslednji izlet. Mislim, da naslednji izlet komaj čakata tudi ona dva.