Datum: 15. 7. – 20. 7. 2024
Izhodišče: Gozd Martujek
Vrhovi/cilji:
1. Brunarica Krmiše
2. Ferata Hvadnik
3. Koča v Krnici
4. Ferata Jermn
5. Belopeška jezera
6. Tamar
7. Zelenci
8. Slemenova špica (1911 m)
9. Vrata
10. Slap Peričnik

1. dan – Brunarica Krmiše, ferata Hvadnik
Proti Gozdu Martuljku. Končno dopust, ki sem ga tako močno pričakovala. Tokrat so bile gorske ture nekoliko drugačne in sprememba je dobro dela. Ko je bilo sonce najvišje, smo prispeli. Najprej smo razložili pol avta, da smo prišli do vozička, nato pa sva z Ruševcem zagrizla v breg proti Krmišam.

Prostovoljno sem se javila, da bom voziček gnala v klanec, da naredim nekaj za svojo kondicijo. Štirideset minut smo premagovali višince in se soparili na soncu, ko smo le prispeli v zavetje hladne sence na Krmišah. Bila sva prijetno presenečena nad razgledno lokacijo v nižje ležečih hribih.

Kondicijski trening

Malo pred koncem

Pri vrhu

Pri koči smo opazovali čudovite vrhove Martuljških gora, ki so se dvigali na drugi strani. Z Ruševcem sva poimenovala vse vrhove in se smejala mali radovednici, ki je s pogledom sledila najinemu prstu. Začutila sem srečo, da lahko vse to delim z malim radovednim bitjem.

Pri koči

Uživancija

Popoldan je padla odločitev, da napadeva še ferato Jerman. Na izmene, da je eden lahko delal družbo Belki. Prva sem se odpravila kar sama, medtem ko je Ruševec vozičkal po Martuljku. Ferata je bila prijetna ozsvežitev v vročinskem valu. Vsekakor sem si z njo potešila delček hrepenenja po skalah, če tudi sem ga gor in dol tako šibala, da sem komaj videla slapove okoli sebe. Tako pač je, če se po mesecih hibernacije znajdeš z viškom energije.

Med slapovi

Po ferati Hvadnik

2. dan – Koča v Krnici, ferata Jermn
Obiskali smo Kočo v Krnici. Pot smo pričeli v Kranjski Gori. Odločila sva se, da poskusiva z vozičkom, saj se mi je zdelo nošenje v nosilki ob takšnih temperaturah prav nehumano. Do koder pač pridemo, pridemo – na easy.

Po dvajsetih minutah makadamske ceste sva ob poti razvila šotorko in nahranila malo Belko. Imela sva čas, da sva opazovala mimoidoče in naravo, ob dogajanju okoli sva se prav nasmejala.

Medtem, ko je Ruševec pospravljal začasni kamp, sem v Pišnici umila posodice in naletela na nasad gozdnih jagod, s katerimi sva se posladkala še midva.
Pot do Koče v Krnici priporočava vsem vozičkarjem, ki so vsaj malo mazohisti. Cesta se namreč cel čas zložno vzpenja, na posameznih odsekih je potrebno uporabit nekaj surove sile in voziček nesti, saj so kamni preveliki ali makadam premalo utrjen. Če lahko GRS-jevci rešujejo neopremljene čehe iz planin, lahko še midva prineseva otroka v vozičku do Krnice. Super za kondicijski trening in za trening mišic rok. Dvema “tum, tum” staršema kot sva midva je vsa pot predstavljala dogodivščino, med katero sva se ves čas smejala.

Proti Krnici

Na poti smo videli Kekčevo deželo, ki me je v mislih ponesla v moje vrtčevske dni. S kakšnim navdušenjem in skrivnostnostjo sem takrat zrla v gromozanske in nedosegljive vrhove. Le kje odrasli izgubimo občutek za čarobnost?

Kekčeva dežela

Pri Koči v Krnici smo sedli v zavetje sence ter na šotorki opazovali visoke vrhove. Vzeli smo si čas za uživancijo, naravo in drug za drugega. Kaj več bi človek še sploh lahko naučil svojega otroka kot ceniti naravo, si vzeti čas za sočloveka in preprosto biti?

Koča v Krnici

Pozno popoldne je mala Belka hitro zaspala, za njo je bil namreč dolg dan. Tudi tokrat je moj dragi prevzel prvo izmeno varstva. Sama sem si nadela plezalni pas in feratarsko opremo in napadla vertikalno ferato Jermn, ki je zbudila mišični spomin v mojih rokah in ravno toliko napumpala adrenalin v moje telo, da sem pretekla še vso pot navzdol in do apartmaja.

Za konec dneva je sledila analiza ob pogledih na vrhove gora. Po navadi sem vedno zrla od zgoraj navzdol, za spremembo je bilo lepo ozreti skalne mogotce še iz druge perspektive.

Frata Jermn

3. dan – Rolanje iz Kranjske Gore do Belopeških jezer
Že kar nekaj časa sem imela nagledano kolesarsko pot in Belopeška jezera, do katerih v vsej zagnanosti do višjih vrhov še nisem prišla. Pa smo šli, z rolarji in vozičkom po kolesarki do Belopeških jezer.

Fantastična tura po delno senčni cesti. Veter nas je prijetno hladil, medtem ko sem v ozadju občudovala menjujočo kuliso mogočnih gora. Zadnji kilometer gre navkreber po slabši cesti, rolarje tam odsvetujem. Nazaj grede sva midva ta del kar prepešačila z rolarji na hrbtu. Zadnjih nekaj sto metrov sva nesla tudi voziček, saj je bila pot preveč zaraščena s koreninami.

Po kolesarki tja …

… in nazaj

Naložena

Pri prvem jezeru

Ob Belopeških jezerih smo uživali na šotorki ob dobri malici in čudovitih turkiznih barvah jezera. Pred zaključkom ture smo se ustavili še na pijači pri Kosobrinu, kjer naju je mala Belka zabavala z glasnim krohotom, ki je bil slajši od domačega ledenega čaja. Kako nalezljiv je lahko smeh in kako lepo je biti srečen brez razloga.

Razgled

Belopeška jezera

4. dan – Tamar, Zelenci
Zapeljali smo se do Planice in nato z vozičkom zopet orali makadamsko cesto. Tokrat do Tamarja, kjer sem do zdaj bila samo pozimi. Zanimivo je bilo videti ves prod, ki ga nanesejo hudourniki ob taljenju snega iz gorskih vrhov.

Uživali smo v razgledih, vsake toliko časa sem se napasla na gozdnih jagodah in opazovala cvetje, ki se je šopirilo ob cesti.

Rinemo voziček

Ob poti

Še malo rinemo

Očarljivo se je bilo sprehoditi po gorski dolini, ki je poleti tako zelo drugačna. Uživala sem ob spremembah, ki jih naredijo letni časi. Zavedla sem se minljivosti trenutka, ko stojiš na vrhu gora ali spremljaš odraščanje otroka. Minljivost življenja se ne meri v letih ali dneh temveč v trenutkih.

Koča v Tamarju

Zelenci

5. dan – Slemenova špica (1911 m)
Že ob sedmih zjutraj smo parkirali na Vršiču, saj smo se želeli izognit vročini, gužvi in popoldanskim nevihtam. Ker so bile za ta dan napovedane nižje temperature, sva se odločila, da napademo Slemenovo špico.

Ruševec je nosil Belko v nosilki, sama pa sem bila zadolžena za nič kaj lažji nahrbtnik. Korak je bil počasnejši in trden, saj sva prenašala dragocen tovor.
Že po prvem vzponu so se nam odprli čudoviti razgledi na sosednje vrhove. Na vrhu so se razgledi še bolj odprli – vse od Ponc, Jalovca, Mojstrovk in naprej do Prisojnika, Triglava in Špika.

Pot proti vrhu

Korak za korakom

Malo pod vrhom smo raztegnili šotorko, nato preoblekli mokra oblačila, se previli in se zavili v vetrovke ter nazadnje pod senco drevesa pomalicali in uživali ob pogledu na severno steno Mojstrovke. Medtem ko je Belka radovedno gledala okoli, sva midva iskala plezalne smeri v ostenju Mojstrovk in Travnika ter se čudila malemu potrpežljivemu bitju, ki je radovedno zrlo v svet. Zaigralo mi je srce ob misli, kako lepo se da združiti materinstvo in ljubezen do gora.

Proti Jalovcu

Navešena kot božična jelka (kot da sem prvič v gorah)

Z Belko preučujeva steno Mojstrovk

Ob pogledu na majhne radovedne oči, ki so se čudile vsakemu kamenčku na poti in v svet zrle s silno radovednostjo, so se mi ustnice razlezle v nasmešek. Le kje na poti odraščanja ljudje izgubimo občutek za čudenje in iskanje sreče v majhnih stvareh? Morda pa je čas, da se o velikih stvareh začnemo učiti pri malih mojstrih ter damo otrokom možnost, da nam vrnejo svet, ki smo ga izgubili.

6. dan – Planinski muzej, dolina Vrata, slap Peričnik
Ker so bile napovedane nevihte, smo se odločili za krajšo turico, ki se kasneje ni izkazala za nič kaj lažjo.

Ko smo prispeli v Mojstrano, sva Belko iz avtosedeža prestavila v voziček. Skupaj smo se napotili v Planinski muzej, kjer sta dve uri minili kot bi mignil.
Nato sva Belko prestavila v nosilko in se napotila proti avtobusni postaji. Na avtobusu za Vrata Belko iz nosilke in v Vratih nazaj v nosilko. Tam smo se sprehodili do največjega klina na svetu, midva pa sva si čas krajšala z iskanjem smeri v severni steni našega očaka.

Proti severni triglavski steni

Največji klin na svetu

Po dobri uri zopet nazaj na avtobus, Belko iz nosilke. Pri slapu Peričnik Belko nazaj v nosilko in kratek sprehod do slapu, kjer so nas hladne kapljice padajoče vode še dodatno ohladile, kolikor nas pač ni že dež.

Slap Peričnik

Ob prihodu nazaj smo zopet šli na avtobus, Belko iz nosilke in v Mojstrani zopet seljenje v voziček, saj smo se ustavili še na kosilu.

Tura se ne bi ravno uvrstila med zahtevne, kljub temu sva bila na koncu dneva čisto hin. Mislim, da bi se lahko večkratno prestavljanje otroka iz vozeče-nosilnih sredstev zlahka kategoriziralo med športne panonge.

Kljub temu, da je bil eden bolj utrujen od drugega, smo s trojnim nasmeškom sklenili, da smo zadnji dan dopusta preživeli fantastično.