Smer: Koča pri Savici – Blato
Datum: 13. 8. – 14. 8. 2020

Dvatisočak:
30. Mala Zelnarica (2310 m)
31. Velika Zelnarica (2320 m)

Na megleno jutro sem se ponovno odpravila na dvo dnevno pot, tokrat po Julijcih. Začela sem pri Koči pri Savici ter se čez Komarčo povzpela proti Koči na Triglavskih jezerih. Kmalu sem prispela do Črnega jezera, ki je tik nad Komarčo.

Nad mejo oblakov.
Črno jezero.

Po kratkem občudovanju sem že hitela naprej. Ob prijetnem sončnem vremenu in mehki, s prstjo pokriti poti, so se še svetile rosne kaplje. Pot pa so barvale neštete cvetlice. Malo pred Kočo pri Triglavskih jezerih sem se sprehodila ob Dvojnem jezeru. Pri koči krajši postanek, nato pa sem jo mahnila proti Zasavski koči na Prehodavcih. Bujno rastje se je začelo spreminjati v ruševje in grušč. Kmalu me je na levi strani pričakalo, po mojem mnenju, najlepše triglavsko jezero – Ledvička. S svojo smaragdno barvo je prav očarala.

Proti Koči pri Triglavskih jezerih.
Ledvička.
Alpsko cvetje.
Čudovita narava.
Dvojno jezero.

V nadaljevanju poti pa še Zeleno in Rjavo jezero ter Jezero pod Vršacem in že sem bila pri koči, kjer sem se okrepčala. Ob koči stoji tudi bivak, za katerega pa je v času sezone potrebno plačati, pozimi pa je bojda zaklenjen.

Bivak pri Zasavski koči.
Jezero pod Vršacem.

Ker je bilo energije še kar nekaj, sem se odločila za skok na Malo Špičje. Zaradi hitro bližajočih nevihtnih oblakov in glasnega grmenja pa sem prišla le do kamna, ki je včasih označeval Rapalsko mejo. Ker se je bližala nevihta, sem se brez osvojenega dvatisočaka raje vrnila v kočo. Deževalo je vse do jutra.

Ostanki Rapalske meje.

Naslednje jutro sem nadaljevala proti dolini Blato. Skala zjutraj je bila mokra in spolzka, zato se za sončni vzhod na enem od sosednjih vrhov nisem odločila. Sem pa na poti skočila na Veliko in Malo Zelnarico. Na zemljevidih in pri opisih na spletnih straneh prihaja do manjših odstopanj glede poimenovanja pravilnih vrhov. Sama pa upam, da sem le dosegla prava dva.

Iz varne razdalje me je spremljal kozorog.
Narava.
Razgled z Zelnarice.
Sama na vrhu Zelnarice.

Po dveh dvatisočakih še do Dednega polja in dalje do planine Blato, kjer sem nameravala počakati avtobus. Pobral pa me je kar kombi, ki se je vračal z odlagališča za padalce. Ob prihodu v dolino sem imela še ravno toliko časa, da sem svoje tačke namočila v Bohinjsko jezero in se zadnji trenutek pred neurjem skrila v avto.

Dedno polje.

Comments are closed