Izhodišče: Planina Zapleč
Datum: 18. 6. 2022
Dvatisočaka:
115. Krnčica (2142 m)
116. Srednji vrh (2032 m)
117. Skutnik (2074 m)
118. Lopatnik (2012 m)

Zvečer sva se pripeljala do izhodišča in zadremala v avtu. Naslednje jutro ob petih sva se namreč že odpravljala proti novim dogodivščinam. Odločila sva se za vrhove v okolici Krna.

Ob poti

Pot je vodila sprva po zaraščeni mulatjeri, kmalu pa sva jo izgubila in se kar sredi visokih trav podala proti vrhu.

Pot

Na poti sva odkrivala ostanke vojne, mine, kose kovin, človeške kosti, ki jih je načel zob časa. Malo pod vrhom Krnčice sva zopet ulovila mulatjero in ji sledila skozi tunel, ki so ga v skalo izklali v času vojne. Ko sva prišla do vrha, sva se napotila dalje proti Suhemu vrhu, kjer sva občudovala fantastične razglede proti Krnskem jezeru in celotni gorski verigi Julijskih Alp. Na poti je bilo videti ogromno rovov in jam, ki so jih za zatočišče uporabljali vojaki. Ogromno požganega in trhlega lesa, ki je ostal v opomin na grozote tistega časa.

Ostanki Kosti

Koliko trpljenja je bilo vloženega v izgradnjo mulatjer, klesanje rovov in nameščanje granat ter žičnate ograje tako daleč stran od naseljenih mest in tekoče vode, v divjem svetu.

Malo jamarstva

Skozi strelne line

Greben za nama

Ragled

Krnsko jezero

S Srednjega vrha sva se napotila proti Skutniku. Kar po brezpotju. Šele na brezpotju sva odkrila prave ostanke vojne, ki tiho kričijo, da bi se morali ljudje učiti na napakah, ne pa jih ponavljati. Ko sva prišla na sedlo, sva med rovi in ostanki železja poiskala prehode do vrha, kjer sva si vzela kar nekaj časa za poležavanje na travah. Razgedi so bili čudoviti.

Pobočje Skutnika

Skutnik

Kako uničujoč je lahko človeški pohlep. Zaradi enega človeka, smo ljudje sposobni preoblikovati celotno zemeljsko površje, škodovati drug drugemu in celo prelivati kri.

S Skutnika sva se po uničeni mulatjeri odpravila proti Lopatniku in nazaj med visokimi travami do izhodišča.

Greben

Vsekakor je bilo to vandranje, ki te nagradi s sijajnimi razgledi ter ti srce napolni z mirom. Hkrati pa te opomni, da se človeška rasa bolj slabo uči na napakah človeštva. Zaradi lastnega egoizma in hrepenenj smo na kocko pripravljeni postaviti popolnoma vse. Ravno ta pohlep nas lahko zaradi naše neukosti in pohlepnosti po prisvajanju stvari na koncu res uniči.