Plan so bili vrhovi v osrčju Julijskih Alp iz Planine Blato, vreme je bilo napovedano lepo, menjava na šihtu pa zrihtana. Kaj bi me lahko ustavilo? Pol ure pred odhodom sem zgolj po naključju spoznala, da bo moji dogodivščini nekaj vseeno prekrižalo načrte. Popolna zapora ceste do izhodišča. V ihti sem iskala alternativne vrhove, kamor bi lahko šla prevetrit možgane.

V mislih sem že trikrat obupala in kot kup nesreče obsedela na domačem kavču, ko se je iz službe pripeljal moj princ v sivem avtu. Kot se za princa spodobi, je princesi (meni, komu pa), ki je bila v tistem trenutku bolj podobna gnili hruški, ponudil rešitev: “Kaj pa Jerebica?”

V nahrbtnik sem zbasala drug zemljevid in v naslednjih petnajstih minutah že vozila proti Italiji in izhodišču za Jerebico. Ko so se ob avtocesti odprli pogledi na Grintavec in ostale velikane, se je ihta v glavi polegla, srce pa umirilo.

V Bele vode sem prišla zvečer. Sestavila sem svojo avto posteljo in se zbasala v toplo spalko ter v objemu vznožja gora zaspala.

Jutro na izhodišču

Naslednje jutro sem se zbudila malo pred peto uro zjutraj. Zunaj je bilo že svetlo. Kar na poti sem pojedla zajtrk in se napotila proti Jerebici.

Sprva lepo markirana gozdna pot se višje spremeni v travnata pobočja, kasneje pa se prične pojavljati skalovje. Ker sem bila zgodnja, sem se ves čas vzpenjala v prijetni senci.

Prvi kažipot

Travnata pobočja

Širša polička

Proti vrhu

Na vrhu sem se zleknila ob skalo in pomalicala ob čudovitem pogledu na zeleno Rabeljsko jezero. Kar nekaj časa sem poležavala tam, saj je bila ura še zgodnja.

Razgled proti našemu očaku

Rabeljsko jezero

Ob sestopu sem se povzpela še na sosednji Gorenji Krivi Rob. Ker je sonce že dobro opravljalo svoje delo, sem pohitela v gozd, kjer me je ohladila senca dreves.

Ob poti

Še pred poldnevom sem bila nazaj pri avtu. Preostanek dneva sem preživela ob ponovnem prebiranju Zaplotnikove Poti na obali turkiznega Rabeljskega jezera. Ob popoldanski pripeki sonca sem se namočila v vodi ter na soncu dobro zadremala. Zbudilo me je šele žgečkanje ob telesu. Ko sem priprla oči, sem videla, da si brisačo delim z majhno kačo. Ne vem, katera se je bolj ustrašila. Jaz sem namreč odskočila, kačica pa se je hitro splazila pod grmovje ne daleč stran. Me je vsaj dobro prebudila.

Zaslužena uživancija

Sedla sem na skalo in se z nasmehom na obrazu zamislila. Ni pomembna številka vrhov, pomembne so neznane in neuhojene poti. Le na takšnih poteh se ti namreč vključijo vsi čuti, ki so v znanem svetu na avtopilotu. Na neznanih poteh postaneš pozoren na vonj trave v jutranji rosi, na toplino sončnih žarkov na tvojem obrazu, škripanje kamenja pod tvojimi nogami, na vode željan občutek v tvojih ustih in kapljice potu med prsti tvojih rok. Na takšnih poteh si lahko zares v trenutku in začutiš bistvo življenja.

Proti Jerebici