Datum: 17. 4. 2022

Izhodišče: križišče makadamske ceste proti Koči na Loki

Smer: Raduha (2062 m)

Smisel življenja je, da življenju samemu damo smisel. Tako preprosto in enostavno, pa vendar vsi v veliki paniki nenehno hitimo. Živimo zato, da delamo. Naša življenja pa se vrtijo okoli osem urnega delovnika, plačevanja položnic, točnosti na te in one dejavnosti, materializma ter ustrezanja družbenim pričakovanjem.

Po enem mesecu brez gora sem imela tega dovolj! Hrepenela sem po odklopu, saj je norenje tega sveta preglasilo moj notranji glas, ki me je prosil, da neham Sizifarit in tisto skalo pač pustim, da se odkotali.

Pa sem v prijetni družbi izkoristila prvo lepo napoved in ob enih ponoči basala stvari v avto. Napotili smo se na lov proti sončnemu vzhodu na vrhu Raduhe.

Ob treh zjutraj smo prispeli na parkirišče. Napovedano je bilo sončno, vendar vetrovno vreme. Veter je zarezal v kosti takoj ob izstopu iz avta. Zadekali smo se kot v sibirski zimi in začeli hoditi proti vrhu.

Pot nam je osvetljevala polna luna, veter je nihal veje dreves, ki so pod silo vetra občasno zaječala. Med nami je bila tišina, vsak je bil svoje notranje boje zaradi mučne hoje v temi in neprespane moči.

Možgane sem imela čisto vodene, avtomatizirano sem stopala po znani poti. Počutila sem se kot da na vratu nosim okrogel akvarij, v katerem kroži zlata ribica. Blub!

Pri Koči na Loki smo spili čaj in nadaljevali pot po škripajočem snegu. Na grebenu je veter pošteno bril. Na vetrovkah in nahrbtnikih so se nam od mraza začele delati ledene rože. V prste nas je zanohtalo, svečke iz nosu pa niti čutila več nisem.

Na vrh smo prilezli malo pred vzhodom. Zaprla sem oči in se nasmehnila. Kako hudičevo sem pogrešala ta mir. Kjer je dovolj, če samo si.

Kmalu smo začeli iskati zavetrje, saj veter res ni bil milosten. Med iskanjem je izza hribov pokukalo rdeče žareče sonce. Redko je takšne barve. Ko sem ga zagledala, sem zavriskala in zaplesala od sreče. Akvarij, ki sem ga nosila na vratu, se je v hipu razblinil. Kako močno sem potrebovala ta trenutek!

Premraženi smo opazovali dvigajočo se kroglo, ki se je kmalu potopila nazaj v oblake.

Žareča krogla

Nadaljevali smo pot nazaj proti izhodišču in na prvem brezvetrnem mestu sedli ter razprli malico – pravcati velikonočni zajtrk. Z največjim užitkom smo pojedli prvi obrok dneva, medtem pa opazovali zelenečo dolino, na katero so se razsipavali zlati prameni sončne svetlobe.

Prameni zlate svetlobe

Velikonočni zajtrk.

Povratek je kar hitro minil. Med potjo sem bila pozorna na zbujajočo pomlad po dolgi zimi, na vonj gorskega zraka in škripanje tal pod našimi koraki. Na tiste stvari, na katere v mestnem hitenju pozabljamo in dajo življenju smisel, na kar me vedno znova opomnijo gore. Pomembno je živeti, okušati in ustvariti nešteto trenutkov, ki življenju dajo smisel.

Smisel.

Majhne stvari.

Preprostosti.

Sreča