Smer: Vršič
Datum: 31. 3. 2021

Dvatisočak:
59. Mala Mojstrovka (2332 m)
60. Velika Mojstrovka (2366 m)
61. Zadnja Mojstovka (2354 m)

Noč je bila kratka pa sem vseeno spala kot dojenček. Že na vse zgodaj sem se zbudila kot otrok v pričakovanju. Sedla sem v avto in prekipevala od otroškega veselja in radosti. Napovedano vreme je bilo namreč brez oblačka, prijetno toplo. V službi sem dobila dopust in navdušeno odhitela proti Vršiču. Zadnji dan pred ponovno omejitvijo gibanja je bilo potrebno izkoristit in sem se namenila na Mojstrovke. Očitno nisem edina tako entuziastično nameravala izkoristiti zadnji dan svobode, saj se je na poti trlo ljudi, ki so si z enakim namenom kot jaz v službi izborili dopust.

Otroška iskrivost se je na Vršiču le še razplamtela. Gore! Gremo! Akcija! Kot najstnik v puberteti sem se nepremišljeno zagnala v grapo proti Mojstrovkam. Trmoglavo sem postavljala nogo pred nogo. Sneg je bil kljub prijetno visokim temperaturam trd. Ujela sem tudi sončni vzhod. Končno, po dolgem času! Imela sem občutek vsemogočnosti.
Najprej sem se odpravila na Malo Mojstrovko, turno smučanje je bilo v razcvetu, temu primerno pa tudi obiskan vrh. Malo sem počila ter se odpravila dalje še proti Veliki Mojstrovki in Zadnji Mojstrovki.

Greben je bil deloma izpostavljen, deloma kopen. Zaradi prepadnosti terena sta nepremišljeno zagnanost zamenjala razum ter previdnost, kakor se to zgodi pri odraščajočem človeku. Nikamor se mi ni mudilo. Na enem odseku je bilo potrebno preplezati krajši skokec.

Želela sem skočiti še na Travnik, vendar sem zaradi vedno bolj južnega in vdirajočega snega ter visokega izpostavljenega skoka to misel premišljeno opustila.
Na vsakem od vrhov sem uživala v norih razgledih, ki jih besede in slike težko opišejo, če tega ne doživiš sam. V tišini sem sedela na skali in zrla proti snežnim skalnim gmotam, ki so se poskušale dotakniti sinje modrega neba. Sreča … 

Nekje med uživancijo na vrhu me je spreletela boleča misel. Nekoč se bo treba vrniti v dolino. Kot se končajo vse stvari, se bo končal tudi moj izlet. Z nekoliko grenkim priokusom sem stopala nazaj proti avtu. Sneg se je že pošteno ugrezal.
Z vsakim korakom dlje od sanj, dlje od preteklosti. Ozrla sem se nazaj in se nasmehnila, kot da me je zajel val modrosti, ki jo ljudje v zrelih letih dobijo z izkušnjami. Hvaležna, da je v mojem življenju nekaj tako pomembnega, čemur je težko reči: na svidenje.