Smer: Planina Ravne
Datum: 4. 4. 2021

Dvatisočak:
62. Veliki Vrh/Veža (2110 m)
63. Velika Zelenica (2114 m)
64. Molička Peč (2029 m)

Medtem ko so normalni ljudje na nedeljsko praznično jutro še spali, sem se jaz odpravila v svojo cerkev – gore. Avto sem pustila 30 minut nižje od izhodišča, saj je bila cesta dalje zaradi snega neprevozna.

Že na samem začetku sem gladko zgrešila pot in jo proti Dleskovcu ubrala kar po brezpotju. Na poti sem se nekajkrat borila z ruševjem, ki pa sem ga kljub vsemu uspela preplezati. Vsaj snežna odeja se ni pretirano vdirala. Po večjem ovinku lutanja sem le prišla na planino pod Dleskovcem ter se povzpela še na ta hrib, ki je nekaj nižji od ciljnih dvatisočakov.

Tudi od tukaj sem nadaljevala po brezpotju. V stilu naprej. Najprej sem se namenila na Veliki Vrh. Za vzpon sem izbrala osrednjo širšo grapo, ki ni bila preveč strma. Do vrha je v srpentinah šlo kar hitro. Na vrhu pa sem si privoščila velikonočni zajtrk. Po grebenu sem nadaljevala na Veliko Zelenico, od tam pa sem nameravala še na Moličko Peč. Ker pa so bile opasti prevelike, grebensko prečenje ni prišlo v poštev. Vrnila sem se do sredine grape, po kateri sem se vzpela in se odpravila po pobočju proti Molički Peči.

Prečenje pobočja se je kaj kmalu spremenilo v 40-45° strmo pobočje (sem izmerila) zalito z ledom in v spodnjem delu nekaj deset meterskim skalnim skokom, ki se je končal z večjo vrtačo. Ob zdrsu bi padec najbrž postal kar usoden. Hoja se je spremenila v plezalno prečenje pobočja. Po približno sto metrih se je teren znova uravnal, adrenalin je popustil, jaz pa sem se odpravila dalje.

Na področju Moličke Peči je ogromno vrtač in podzemnih jam, zato previdnost ni odveč. Kar nekaj tako globokih vrtač sem morala obhoditi okoli. Pod vrhom zadnjega dvatisočaka še nekaj borbe z ruševjem in bila sem na vrhu.

Ob sestopu sem pri jamarskem bivaku naredila krajšo malico, nato pa sledila smučinam, ki so peljale proti izhodišču. Še po drugi strani sem obhodila Dleskovec, ob poti videla ostanke plazu ter starejšo plazovino prečila tudi sama.

Relativno lahka tura se je zaradi vandranja po brezpotjih, občasno vdirajočega snega in dokaj zahtevnega prečenja pobočja, na koncu spremenila v fantastično deset urno gorsko pohajkovanje. Lahko rečem le, da so bila pričakovanja današnjega dne presežena, velika noč pa več kot kvalitetno preživeta.