Ob treh zjutraj sem štartala proti Gorenjski. Današnji cilj je bil Mali Vrh, najbolj zahodni dvatisočak v pogorju Belščice. Prve sončne žarke sem želela uloviti na poti. Vsa naspidirana, saj že dva tedna nisem stala na kakšnem dvatisočaku, sem se odpeljala do hidroelektrarne Javorniški Rovt.

Družbo mi je delala kolegica, ki je želela preizkusiti hojo z derezami in cepinom, pa sem jo vzela s seboj – njena otvoritvena tura zimskega pohodništva. “Bova videli, če ne bo šlo, bova obrnili. Saj ni važen cilj, temveč pot,” je bil najin moto ob začetku.

Prvi sončni žarki so začeli osvetljevati nebo, me pa sva jo že mahali proti vrhu. Ob poti sem v času vzpenjanja videla pet majhnih sivih miši, ki so drobencljale po snegu in se skrile v duplino dreves. Ker kolegica ni videla niti ene, sem se začela spraševati, če je simptom gorskega delirija haluciniranje sivih miši tako kot se to zgodi pri alkoholni odtegnitveni krizi.

Do vrha je bilo tri ure in cel čas sva vztrajno gazili po snegu, vdiralo se je do kolen. Slaba gaz preteklih dni je bila namreč čisto zasuta. Za Planino Seča sva zavili proti Stolu kot sta kazala kažipot in zemljevid. Od planine dalje je pihalo kot za zastavo, prezeblo me je do kosti.

Po nekaj metrih vzpona se je pred nama začel dvigovati Mali Vrh, bil je skoraj na dosegu dlani. Med nama in vrhom pa globoka prepadna stena, kjer poleti poteka pot, sedaj pa je bila prekrita z opastmi. Vrh je bil tako blizu, vendar tako daleč. Naprej ni šlo, saj vrvi za spust nisva imeli, opasti pa so nevarno grozile, da se bodo zlomile ob prvi obremenitvi.

Možno bi se bilo spustiti nazaj do planine in skozi dolino ter po eni izmed grap. Vendar je bilo vse območje izpostavljeno večjim plazovom, na dnu doline so se kopičile plazovine, plazovnega trojčka pa nisva imeli. Za začetnika to sigurno ne bi bila dobra odločitev. Lahko bi se vrnili na izhodišče in se vrnili okoli na drugo stran Kamnitnika in ponovno navzgor, pa se je sneg počasi že začel južiti in zaradi izpostavljenosti terena na vrhu ter pozne ure za začetek ture, bi se verjetno ponovno obrnili.

Razum je kričal svoje, danes z vrhom ne bo nič. Čustva in ego pa sta se s to odločitvijo s težavo spopadala vse do doma. Spoznala sem, da je lažje reči kot pa v resnici sprejeti, da nisi dosegel vrha, saj te ob tem prevzame občutek neuspeha, s katerim se moraš spoprijeti.

Z dolgimi nosovi sva se vlekli proti planini, kjer sem dobesedno požrla vso malico, ki jo je premogel moj nahrbtnik. Pred izhodiščem sva se ustavili pri izviru in poskusili uživati v trenutku in kukajočem soncu, ki se je prikazalo izza oblakov.

Na poti nazaj sem bila polna žalosti, ker je vrh ostal neosvojen, sama pa si zaradi tega nisem dovolila v popolnosti uživati v gorski naravi. Jezna sem bila nase, ker nisem dobro preučila zimske poti ter morda tudi nisem izbrala najboljše destinacije za popolnega začetnika. Razočarana sem bila nad sabo, saj sem spoznala, da mi vrh očitno pomeni veliko več kot sama pot.

Ob dolgi vožnji nazaj sem premetavala misli. Mar sem res postala tako prevzetna, da so mi bolj pomembne postale številke vrhov kot sama pot? Gora je tam, visoka in mogočna. Jaz sem majhna in minljiva. Z gorami ne moremo tekmovati, gore in njihovo veličastnost moramo spoštovati, če tudi to pomeni, da nam bo njihov vrh kdaj ostal nedosegljiv. Ti namreč ne odločaš, kdaj boš prišel na vrh. Gora je tista, ki odloči, koga bo spustila k sebi.

Kljub nedoseženemu vrhu, sem se naučila, da je včasih neuspeh del življenja in gorništva. Grenko izkušnjo je potrebno sprejeti in se iz nje učiti. Spoznala pa sem, da vsak osvojeni vrh ne smem imeti za samoumevnega. Gore sedaj ljubim le še bolj, hrepenenje je še večje ter želja po njihovi bližini še bolj goreča.