Datum: 21. in 22. 2. 2026
Izhodišče: Olimje
Vrh: Rudnica (548 m)

Materinstvo in gorništvo sta na prvi pogled dva različna svetova. Eden diši po otroškem pudru, drugi po mokri skali in magneziju. Eden te zbudi ob treh zjutraj brez vprašanja, drugi ob dveh zaradi zgodnjega štarta. A v resnici imata isto bistvo – izziv, nepredvidljivost in rast.

V gorah nikoli ne veš, kdaj se bo vreme obrnilo. V materinstvu nikoli ne veš, kdaj se bo obrnilo razpoloženje. Lahko narediš popoln načrt, pa ga življenje premeša v nekaj minutah. Gore so me naučile, da nadzora ni. Materinstvo me je naučilo, da ga niti ne potrebujem. Oboje zahteva vzdržljivost – telesno in predvsem duševno. In oboje te preseneti s tem, da zmoreš še en korak, ko si že prepričan, da si na koncu moči.

Morda zato tako rada združujem svetove. Tudi na krajšem dopustu. Končno nekaj dni brez velikih ciljev. Prvi dan smo začeli turistično – Jelenov greben v Olimju, blatne poti, hranjenje jelenov in dobra kava. Jaz sem opazovala Belkino veselje, Belka jelene, Ruševec pa alfa samca, ki mu je pokazal roge – dobesedno. Nadaljevali smo do samostana, kjer sem med sprehodom že nabirala ideje za vrt okoli naše rastoče hišice. Posladkali smo se v čokoladnici, popoldne pa prehodili pot v deželi pravljic. Belka je bila očarana nad Muco Copatarico, midva pa nad pomanjšanim Triglavom iz kamnin – hribovc vedno najde nekaj, kar ga spomni na vrhove.

Naslednji dan smo se odpravili na stolp na Rudnici.

Tri ptice na poti – in še ena v jajcu. Ruševec z Belko na hrbtu, jaz pa z dodatno težo pod perutjo, ki ni bila posledica čokoladnice in bo kmalu razširila našo jato.

Pot je bila blatna in zasnežena, sonce pa je ravno prav grelo, da smo pozabili na čmokanje pod nogami. Razgledi z vrha so odprli srce. Končno sem zopet uzrla Kamniško-Savinjske Alpe in navdušeno Belki razkazovala vrhove. Nato smo nadaljevali proti gradu Podčetrtek, se vmes nekajkrat izgubili in zagazili v globok sneg. Malo smo sopihali, veliko peli, se kepali in si nagajali ter se veliko smejali – kot v življenju.

Na gradu smo si privoščili nekaj sladkega in toplega, nato pa se vrnili nazaj. Domov smo prišli z očiščenimi glavami in umazanimi čevlji. In znova sem pomislila, da so poti – naj bodo gorske ali materinske – najlepše takrat, ko jih ne prehodiš najhitreje, ampak takrat, ko jih zares doživiš.

Ker na koncu ne šteje višina vrha, število prehojenih kilometrov ali popoln načrt dneva. Štejejo trenutki, ko stojiš na razgledni točki z otrokom v naročju, z blatom na hlačah in soncem na obrazu, in začutiš tisto tiho, mogočno hvaležnost. Hvaležnost, da zmoreš. Da si tukaj. Da rasteš. In da so največji vzponi včasih tisti, ki jih prehodiš z majhnimi koraki in odprtim srcem.