Izhodišče: Planina Podvežak – Dom na Korošici

Datum: 24. 6. – 27. 6. 2021

Smeri:
Nežna v Vežici, V-/III-IV, 130 m
Večerna v Vežici, IV/III, 90 m
Smer Knez-Planinšek v Vežici, IV+/III, 140 m
Poljska poč v Lučkem Dedcu, VI-/IV, 100 m
Smer Anžin-Pintar-Pristovšek v Lučkem Dedcu, V-/IV, III, 115 m

Podaljšani junijski vikend sem preživela več kot fantastično. Čakal me je namreč plezalni tabor na Korošici s ferajnom. Nekaj takšnega sem že prav potrebovala, odklop od ponorelega sveta, telefon na letalskem načinu, brez elektrike, tekoče vode in tudi stranišča. Popolna svoboda.

Gore …

Na vrhu Vežice.

Že v četrtek zvečer smo se iz Podvežaka odpravili proti Korošici, kjer smo se utaborili v kontejnerjih. V nahrbtnikih smo trogali hrano za vse dni, vodo pa smo prekuhavali iz snežnice. Polna pričakovanj sem bila.

Po preplezani smeri – svoboda

V petek zjutraj smo se po navezah odpravili v steno. Napotili smo se proti Vežici ter kar na slepo udarili v smer. Kot prvo smo plezali Nežno (V-/III-IV, 130 m), ki je bila za moje pojme nekoliko preveč platasta, vendar užitek fantastičen. Na vrhu sem po otroško lahko rekla le: “Šeeee enooo.”

Pa smo se odpravili po še. Zaželela sem si kamina, pa smo udarili Večerno  (IV/III, 90 m). Sicer krajša smer, v kateri sem izjemno uživala. V smeri sta bila dva lepa kamina, stlačiti pa se je bilo potrebno še čez manjšo streho. Smer je bila dokaj krušljiva in med plezanjem je naravnost proti meni priletel manjši, vendar oster kamen in na trebuhu pustil nekaj centimetersko bojno rano, da se vidi, da ne ležim doma na kavču. Pazljivo sem plezala dalje, da ne bi soplezalcem spodaj sprožila kamnitih iztrelkov ter zadnji cug brez težav prišla do konca. Želela sem še.

Čudesa med plezanjem.

Pogled proti Zeleniškim špicam s štanta.

Zadnja je bila Smer Knez-Planinšek (IV+/III, 140 m). Prijetna smer, kjer pa se je bilo potrebno potegniti čez rahlo previsni buhtelj naravnost v kamin. Začela sem cvikati. Prijemi čisto za nič, pod mano sto metrov prepada. Če bi padla, bi na vrvi pošteno zanihala med stenama kamina. Po daljšem obotavljanju sem se le odpravila, kaj več izbire tako nisem imela. Zbasala sem najprej eno nogo in tipala za stopi. Nato sem buhtelj objela in zatipala še za kakšnim oprijemom. Težo sem prenesla iz ene strani na drugo, vmes pa s hrbtom rahlo visela proti prepadu. Bolj kot se človek obotavlja v takšnih detajlih, težje je nadaljevati. Potegnila sem se čez in se zagozdila v kaminu, kjer sem si lahko spočila roke. Tale buhtelj pa mi je dal za misliti. Kot nasedel kit sem se po kaminu pomaknila proti zadnjemu štantu. Vsak atom mojega telesa je čutil, da sem dobila zadostno dozo adrenalina, z izkupičkom dneva pa sem bila več kot zadovoljna.

Proti večeru sem skočila še na Lučkega Dedca (že osvojeni dvatisočak), kjer sem ulovila zadnje žarke sonca.

Zadnji sončni žarki.

V soboto sem najprej uživala ob svobodi narave, gledanju vstajajočega sonca ter svežem zraku. Za takšna jutra bi dala marsikaj.

Ta jutra …

Ta dan sem splezala dva zahtevnejša vzpona v Dedcu. Prsti so bili že malo razboleli, blazinice že odrgnjene. Ampak želja je bila plezati, plezati, plezati. Pa smo z navezo pristali na dostopu Poljske poči (VI-/IV, 100 m). Nora smer, saj je zadnji raztežaj dolg kar 50 m, cel čas pa se vlečeš gor po navpični poči. Sama sem se v poč zagozdila z levo roko in nogo, z desno polovico telesa pa sem po platah preizkušala trenje, saj oprimkov skoraj da ni bilo, stopi pa so tudi bili le v velikosti večjega nohta. Vmes sem se nekajkrat zagvozdena odpočila in med nogami pogledala na prepad pod sabo. Noro, sama sebi nisem verjela, kje sem. Občutek, ko pod sabo vidiš sto meterski prepad, nahajaš pa se zagozden nekje med skalo, je enostavno nemogoče opisati.

To steno v Dedcu sem plezala.

Sredi najdaljšega raztežaja, zabasana v poč – noro.

Na vrhu Dedca.

Ugotovila sem, da mi je gvozdenje v počeh prav všeč. Na vrh sem priplezala z opraskanimi in malo krvavimi rokami, saj je gvozdenje v poči in ponekod ostri skali prineslo svoje rezultate. Ko sem prilezla na vrh, sem kar žarela od ponosa. Prva šestica v nenavrtani smeri (sicer sem plezala druga v navezi, ampak šestica v gorah pa je). Poleg tega pa še prav pošteno navpična in zračna. Enostavno trenutek …

Varovanje na štantu.

Za konec pa smo šli še Smer Anžin-Pintar-Pristovšek (V-/IV, III, 115 m), prav tako v prepadnih stenah Dedca. Med varovanjem na spodnjem štantu je med nama s soplezalcem pribrenčal kamen v velikosti dveh pesti. Spogledala sva se in najina izraza sta povedala vse. Sreča … V sicer lepi smeri je ponovno čakal buhtelj s slabimi oprimki, nekaj plat in krajša poč. Razgibana smer. Med plezanjem se mi je okrušil stop, ravno ko sem nanj prenesla svojo težo. Še dobro, da sem imela dobra oprimka in se tako obdržala na rokah. Občutek, ko ti zmanjka tal pod nogami, pa vendarle ni najboljši, še posebej, če je pod tabo kar nekaj metrov zraka.

Po preplezani smeri sem jo mahnila iz Dedca med ruševje. Čas sestopa sem izkoristila še za nabiranje vršičkov za rušovec. Večer pa sem preživela v fantastični družbi ob toplem soju ognja. Hudiča, sem pogrešala takšne večere ob preprosti družbi in dobri meri dobre volje in smeha.

Že drugi dan sem padla v čisti zen gorske miline. Fantastična družba in odlične smeri. Že dolgo nisem čutila bolečih mišic, tokrat pa mi tudi muskelfiber ni ušel.

Trenutek …

… za …

… makro.

V noči na nedeljo je močno deževalo. Ker je bila skala mokra, smo namesto plezanja pičili na Ojstrico. Ob pogledu na Dedčeve navpične stene kar nisem mogla verjeti, kje sem plezala. Fascinirana z vsakim pogledom.

Jutranji obiskovalci

Pogled s Korošice

V teh nekaj smereh za pokušino se je pripetilo kar nekaj zanimivih situacij, ki so mi dale vedeti, da je alpinizem šport za pogumne, kjer si, hočeš ali nočeš, izpostavljen nevarnostim. Znatno pa jih lahko zmanjšaš le s premišljenimi potezami in dejanji, mirnostjo in natančnostjo ter zaupanjem v soplezalca in predvsem vase. Včasih je za takšna dejanja morda res potrebno biti malo nor, nikakor pa ne neumen. Meja med norostjo in neumnostjo je tanka, tvoja naloga pa je, da je nikoli ne prestopiš, saj te lahko na koncu drago stane.

Proti domu sem se vračala navdušena z mnogimi mislimi in občutki, ki jih bom še kar nekaj dni predelovala. Nikoli si ne bi mislila, da me bo življenje odneslo v te vode. Prav noro je, ko imaš občutek, da slediš svojim hrepenenjem in živiš svoje sanje. In ja, življenje po takšnih vikendih se zazdi neverjetno enostavno.