Datum: 1. 12. 2024
Izhodišče: Koča na Pesku
Vrh:
1. Lovrenška jezera (1520 m)

Zima. Narava je oblečena v snežno odejo in tiho vabi v svojo hladno, a čarobno tišino. Kljub mrazu mi je všeč tišina, ki se naredi ob prvem snegu.

S seboj tokrat nisva nosila le termovke s toplim čajem, temveč tudi malo Belko, zavito v puhastega pajaca in varno nameščeno v nosilki. Ruševec je nosil Belko, sama pa sem prevzela nahrbtnik. Odpravili smo se po dobro uhojeni poti proti Lovrenškim jezerom. Sprva smo prečili ozek mostiček, pod katerim je tekel potok, nato pa nadaljevali pot med smrekami. Ponekod je bil sneg pomrznjen, potreben je bil previden korak. Hoja po zasneženih poteh z otrokom je več ko le izziv – postane izkušnja, ki odpre tvoje oči ključnim stvarem. Vsak korak zahteva premišljenost. Pot ni več tako brezskrbna, vendar nič manj čarobna. Postavlja se nešteto vprašanj. Ali je pot dovolj varna? Ali je Belki dovolj toplo? Ali ji je zaviti v vse plasti dovolj udobno? Ali je tempo pravšnji? Odgovori na ta vprašannja ne postanejo le nuja, temveč metafora za življenje. Po planinskih poteh in v življenju iščemo odgovore, stabilnost in sprejemamo odločitve, ki vplivajo na nas in na tiste, ki jih imamo radi.

Začetek poti

Prečenje potočka

Po dobri uri hoje smo naredili krajši postanek, kjer si je Belka pretegnila svoje nožice ter malicala. Nato smo krenili dalje in kaj hitro prispeli do razglednega stolpa na Lovrenških jezerih. Povzpeli smo se nanj, razgled je bil zavit v meglo. Belka je v nosilki ravno zaspala in s svojim mirnim dihom belim prostranam dala novo perspektivo.

Prostor za malico

Po poti

Nismo se dolgo zadrževali. Po enaki poti smo se začeli vračati proti izhodišču. Med najinim klepetom in v toplem objemu je Belka celo pot globoko spala. Družinski izlet smo začinili z dobrim kosilom na Koči na Pesku.

Razgledni stolp

Megleni razgledi

Všeč so mi samotna potepanja, ko spoznavaš sam sebe. Všeč so mi potepanja v dvoje, ko ti dolge poti dajo priložnost spoznati človeka v globino njegovega srca. In prav nič manj ne obožujem potepanj z malo Belko. Na takšnih potepanjih se učim prisotnosti. Nasmehi, čudenje naravi ter radovedni pogledi me opomnijo, da se lepota skriva v trenutkih. Ni pomembno, kako hitro dosežeš cilj, ampak kako doživljaš pot. Potepanja z Belko me ponovno spomnijo otroštva in raziskovanja z očmi in srcem, zaupanja v naravo. Učijo me kako preprosto biti človek. In na takšnih izletih vedno bolj spoznavam, kako obožujem simbiozo življejskih lekcij, ki jih nudijo prostrane poti v naravi in mala Belka.

Zimska idila

Ko ob povratku domov opazujem rdeča lička, se zavem, da so ti trenutki tisti, ki štejejo. Življenje ni le v velikih ciljih, temveč v majhnih, a srčnih korakih, ki jih naredimo skupaj.