Datum: 24. 12. 2024
Izhodišče: Ruše
Cilj:
1. Apnica

Naj povem, kak smo meli en vreji dan na Pohorji. Domačemu brejgu primerno pa tudi zapis. No, da nadaljujem, to ni bil en tak navaden dan, ampak čist zaresen, predbožični, sneženi in sončni cajt.

Sta ferajnovska kolega vprašala, če bi šla coj, ker sta šla gor na Areh. Midva sva bla seveda takoj za to. Jas sem prostovoljno nosla Belko. Sem takoj vidla, da bo z malo na hrbtu to čist en drug šport. Ampak kaj te čejš – mame smo itak zmeraj optimistke, ne? Ruševec je prinesel tekočo obliko poživitve.

Torej, obula sem šuhe, zavezala žnirnce in oblekla bundo. Štartali smo v dolini, snega še nič, hice neke pa tudi ni blo vuni. Mala v nahrbtniku ni bla nič žleht, že na začetku je gledala vse okoli, jo je od zibanja kar zmanjkalo.

Ko smo bli že čist fajn v klancu, so se začele kazati Koralpe. Pa to tak razgled, da ti dih vzame. Pa še tisto malo snega, ki ga je blo, je čisto bleščal v soncu. Vsi smo tam bli nekaj glasni o alpinizmu, jas pa sem samo na tiho mislila, če me bo hrbet še zdržal do gor. Devet kil – ni to kuj tak!

V dolino

Ampak evotigana smo prišli do Apnice. Sta kolega šla dalje. Mi smo pa tam poiskali kotiček, ki bi bil malo na zavetrni strani, ker je pihalo ko zmejšano. Noter smo stopili v eno kolibo. Tam sma malo nahranila, pa še midva sma si nekaj v želodec vrgla.

Apnica

Potem smo šli nazaj dol, po svoje malo. Mala se je odločila, da bo zaj ona malo komandirala fotra pa jo je on dol nesel. Sem si oddahnila, da lahko zdaj še jas malo hodim kot človek. Ker je blo še vedno hladno, mi je mraz v roke stopo. Pa sem se seveda spomnila, da sem pozabla rokavice doma. Vsaka mi čast! Ruševec se je sam zasmejal in mi da svoje. Sem mu rekla: “Se pa te veš, nisi ti kij tak.” On pa je reku: “Daj hejaj, pičima dalje.”

Snežna pravljica

Meli smo se ful fajn, vsi smo bli fejst nasmejani, ker je blo tak lepo vreme. Pa kak je to dobro, da ni za verjet, ko sonce šajna, malo sneg škriplje pod nogami, ti pa veš, da je že skoraj božič. Še dol smo prišli v enem kosu, pa to je zmaga dneva.

Ko smo zavili na dvorišce, sem si mislila: “Pa ki so toti cajti! Takih dni je treba več!” Še mala je bla tak zadovoljna, kot da bi vedla, da smo meli res top predbožično domačico.