Datum: 2. 8. 2024
Izhodišče: Ruše
Vrhovi/cilji:
1. Martnica

Preden začnem s to objavo, je potrebno poznati dve dejstvi:

1. Ob petkovih večerih atija postaneta varuški, mami pa si vzameva čas zase in za šport.
2. Najbolj zmešane ideje navadno zrastejo na mojem zeljniku.

Zvečer so bile napovedane plohe in nevihte. Na radarski sliki se je temno rdeč madež nevarno približeval. Ker pa je bil petkov večer, se z vremenom nisva pretirano obremenjevali. Ker petkov večer je petkov večer, če tudi sekire padajo z neba.

Tokrat je bila na vrsti peš tura do Martnice. Dobre pol ure do gor, potem pa še dol. Hitro bova, še pred nevihto, sva povedali doma …

Odpravili sva se, ko so oblaki postajali že grozeče temni. Ker sva imeli za obdelat celotni teden, se z njimi nisva pretirano obremenjevali. Sprva sva hodili po gozdni poti, nato po cesti. Čvekali sva kot navita ura, zato niti vem ne, kje sva zgrešili pravi odcep.

Naredili sva večji ovinek do Martnice in še malo spoznali domače pohorske brege. Na poti je začelo deževati, oblekli sva palerino in nadaljevali.

Na Martnici sva se odžejali, nato pa se odpravili proti dolini. Začvekali sva se prav po žensko in seveda sva zopet nekje zgrešili odcep. Le kje? In le kako se človek lahko (kar dvakrat) izgubi tik za domačim pragom, kjer je že neštetokrat bil? Očitno moraš za takšno stvar imeti dar za izgubljanje.

Hodili sva po neznani poti, pri čemer se nisva kaj veliko sekirali, saj je bila pot usmerjena proti dolini. Na poti prejmem klic, da bo druga runda dežja resnično huda. Pa se nisva pretirano obremenjevali, dol je bilo potrebno prit tako ali drugače.

Kar naenkrat sva se znašli na neznani poti, ob bližajoči se hudi uri in mračenju. Brezskrbno sva obirali teme, ki so nama prišle naproti.

Kmalu je začelo deževati. Pravzaprav se je ulilo kot da bi stopili pod tuš. In kar ni nehalo … Uhojena pot se je začela spreminjati v potoček, čevlji pa v bazen, ki je ob vsakem koraku počmokal. Na nebu so rezale strele, pridružilo se jim je še bobneče grmenje.

Ker se na petkov večer ne gre obremenjevati, se nama je smejalo kot pečenemu mačku. Več kot mokri pač ne moreva bit.

V dolini sva kmalu ugotovili, da sva veličastno falili pot in prišli do gat premočeni v Log, šest kilometrov stran od izhodišča. Pa sva odčmokali nazaj proti Rušam, medtem naju je pošteno pralo, da sta odpovedali celo palerini.

Zaključili sva kar pri kebabu. Prvič, zato ker sva bili lačni; drugič pa, zato ker se je ob izgubljanju prikladno pojavil na poti do doma.

Za nama je bil prijeten petkov večer. In kar je še lepše: lepo je vedeti, da imaš prijatelja. Takšnega, ki ne obsoja tvojih zmešanih idej, če tudi je zaradi tebe premočen do gat. Takšnega, ki je vedno nasmejan in te spravi v smeh, če tudi zaradi tebe svoje noge kopa v bazenu iz čevljev. Takšnega, ki ne odpove srečanja le zato, ker bo dež. Takšnega, ki je za akcijo, če tudi pogosto prideš na dan z najbolj zmešanimi idejami. Takšnega, ki te sprejme takšnega kot si, če tudi si včasih napol zmešan.

P. S.: Slik tokrat ni. Prvič, zato ker sva mislili, da bo random petkov večer, drugič pa; le kdo bi slikaril medtem, ko lije kot iz škafa?