Datum: 5. 2. 2022
Izhodišče: Zadnji ovinek pred Ljubeljem
Smer:
Prontarska smer, 350 m, III

Zopet sem začutila tisto veliko hrepenenje majhnega človeka … Iti nekam, kjer si bi lahko napolnila dušo in srce ter pozabila na vsakdanje tegobe.

Kot po navadi, sem se tudi sedaj napotila proti gorskim vrhovom. V družbi treh sotrpinov smo ob pol petih že štartali od doma in se napotili proti Ljubelju. Od izhodišča nas je čakala dobra ura dostopa do 350 metrske smeri, ki se imenuje Prontarska v severnem ostenju Velikega vrha na grebenu Košute. Pred mano je bila prva zimska smer.

Na dostopu.

Že na dostopu je prevladovalo nekaj živčnosti, saj merjenje moškega ega ni dopustilo niti mirnega opravljanja potrebe za prvim štorom. Ker pač moramo biti prvi v steni, da ne bodo drugi nad nami na nas rušili kamenje, sneg in led. Ko smo se navezali na štrik, je nejevolja popustila.

Pregovor pravi, da so alpinisti ljudje, ki iščejo težave in so srečni, če jih ne najdejo. V dveh navezah smo se torej odpravili proti težavam.

Že na samem začetku se je pričelo toolanje po skali, saj skoki niso bili zaliti. Stanje na dveh oklih cepinov in na prednjih zobcih derez je kar hitro začelo navijati mišice. Dvignila sem cepin in ga poskusila zatakniti, nikjer nisem našla primerne skale ali poke, ki bi cepin obdržala. Ko sem cepin le zabila v zmrznjeno zemljo nekje nad glavo, mi je izmaknilo kovinske zobce derez in padla sem. Obvisela sem deloma na štriku in deloma na dveh cepinih. Ko sem ugotovila, da se je padec še predčasno ustavil, sem vdihnila od olajšanja. V drugem poskusu sem se le zvlekla čez skok. Sledilo je kratko soliranje po snežišču.

Težave smo našli že na začetku.

Pri tretjem cugu je bilo treba iti pod zagozdenim balvanom ter se ven zbasati po krajšem navpičnem kaminu. Dereze in dva cepina v roki sta plezanje po navpičnem kaminčku znatno otežila. Sledilo je zalito pobočje ter občasno dober in trd sneg, drugič pa bolj mehek, ki v primeru padca ne bi zadržal niti miši.

Štantanje

Tudi četrti cug je potekal skozi preduh in po skalah navzgor. Pri teh dveh sem zopet začutila gorski mir, saj sem plezala res z užitkom.

Počasi za štrikom, drugi skok.

Preduh, fantazija.

Še eno štantanje.

Sledilo je razpotje večih grap. Najina naveza se je odpravila v levo, kar se je kasneje izkazalo za slabšo odločitev, kjer se je začela drama. Sotrpina sta udarila v grapo naravnost. V zadnjem delu so potekali še skoraj trije cugi. Ob varovanju na sidrišču se je zataknila vrv sedem metrov pod štantom. Soplezalec ravno sredi smeri, jaz pa štrika nisem mogla podati naprej. Zadrla sem se, naj stoji in naredila aretacijo vrvi, da sem sprostila obe roki. Soplezalec je ves čas klical, naj pohitim ter s tem ustvarjal še dodaten stres. Dvakrat sem globoko vdihnila, da ne bi naredila kakšne neumnosti in namenoma preslišala pritiske soplezalca. Zadnje kar sem želela je bilo, da bi se morala spustiti sedem metrov nižje in iztakniti vrv ter priti nazaj na štant. Vzelo bi kar nekaj časa in vrvnih manevrov, pri katerih se ne bi smela zmotiti. Začela sem premetavati vrv, uspela sem jo spustiti toliko, da sem z nihanjem obeh koncev odhaklala zataknjeno vrv ter jo povlekla nazaj na sidrišče. K sreči spust ni bil potreben.

Pogled na preplezan del.

Na naslednjem sidrišču mi je na čelado padla ogromna skala, ki jo je v globino sprožil štrik nad mano. Na zadnjem štantu pa sva sidrišče morala postaviti v mehkem snegu in soplezalca varovati na telo.

Zadnje tri raztežaje je psiha popuščala, pritiski pa so bili vedno večji. Na vrh sem prišla kot užeta krpa. Cel dan nisem jedla, ne pila, saj ni bilo časa. Misli so mi begale in želela sem samo malo tistega gorskega miru in mirnega sestopa v dolino.

Sestop je bil vse kaj drugega kot miren. Odpravili smo se po severni strani, kjer poteka ferata. Sneg se je kot stiropor ugrezal in sploh ni hotel držati. Vsak korak in udarec s cepinom so bili kot hoja po zraku. Spodaj pa prepadni skok. Telo še ni bilo utrujeno, glava pa ni več zmogla. Z mojo boljšo polovico sva se odločila, da bova sestopila po južni strani proti Kofcam, če tudi to pomeni, da bova pet kilometrov hodila po cesti, da prideva nazaj do avta.

Zahod med potjo na Kofce.

Tukaj smo se razdelili. Midva proti Kofcam, druga dva po severni strani. Ker je bila na Kofcah že tema, sva zgrešila pot in namesto v Matizovcu prišla na izhodiščno točko v Dolžanovi soteski. Sotrpina, ki sta sestopala na severno stran, sta prišla z avtom po naju. Izkazalo se je, da je bila najina odločitev pravilna, saj sta kljub mnogim alpinističnim izkušnjam povedala, da je to bil eden izmed težjih sestopov. Če bi se midva, ki sva imela na strmini mnogo počasnejši tempo, odločila za severno stran, bi bila velika verjetnost bivakiranja v steni ali nočnega sestopanja po strmih pobočjih. Že tako je osem urna tura prerasla v dvanajst urno “dramo”.

Kofce.

Vsi več kot zadovoljni, da smo varno prispeli v dolino, smo sedli v avto in se odpeljali proti domu.

Tura je bila zahtevna. Me je pa drama, ki sem jo doživljala v sebi, spomnila dveh pomembnih lekcij, ki jih v življenju pogosto pozabljamo. Prva, ni pomembno, kakšna je pot, pomembno je, s kom jo prehodimo. Druga, resnično moraš živeti zdaj, v tem trenutku in slediti svojim sanjam, kajti življenje ne čaka nikogar.