Datum: 12. 2. 2022
Izhodišče: Planica
Smer:
Jalovčev ozebnik, 400 m, S3 – alpinistični spust

Med tednom je padla ideja, da bi bilo dobro opraviti kakšen uživancijski turni smuk pa sva se z dragim odločila za Kotovo sedlo. Zadnji hip sva dobila še družbo, tako smo se v triu iz Planice odpravili proti cilju.

Proti Jalovcu v ozadju.

Ves čas smo imeli kar lep tempo, na razpotju Jalovčevega ozebnika in Kotovega sedla smo imeli krajši postanek. Pa je padla ideja, da bi zabasali kar v ozebnik, da bo tura malo bolj resna in bomo naredili vsaj tisoč petsto višincev. Testosteron je prevladal in morala sem se posloviti od čakajočega sončka na Kotovem sedlu, ki nas je ves čas vzpona mamljivo vabil.

Pogled nazaj.

Jalovčev ozebnik, Jalovec in desno proti Kotovemu sedlu.

Jalovčev ozebnik sicer velja za mejni kamen med turnim in alpinističnim smučanjem, njegova višina je 400 m, povprečni naklon pa kar 37 °, na vrhu je ožina strmine 40 °. Spada med precej težke smučarske cilje.

Po ozebniku gor.

Ozebnik od zgoraj.

Če je šlo do ozebnika super, je pa v ozebniku motivacija znatno padla. Smuči na ramah so me vlekle k tlom, stopnice predhodnikov pa so se mi ves čas zdele preveč narazen. Pot se je vlekla kot jara kača in moški del družbe me je kmalu pustil daleč zadaj. Na njuno srečo, saj bi najbrž ves čas kokodakala, o meni manj ljubi spremembi cilja zadnji hip. Hrepenela sem po soncu in razgledih in uživancijski turi, kjer enkrat ne bi merili, kdo ima daljšega.

Sitna in brezvoljna sem se končno privlekla na vrh ozebnika. Pričakali so me neverjetni razgledi in sonček. Moja hibernacija se je končala in dobra volja je počasi prihajala nazaj.  Na nebu je bila čista šajba, brez oblačka. Na ozebniku brezveterje.  Dan za bogove. Zato prihajam v gore!

To je to!

Užitek na vrhu.

Trio se je spremenil v duo, saj je eden skočil še na Jalovec, jaz in moja boljša polovica pa sva uživala na sončku ob dobrem sendviču in toplem čaju. Po uživanciji sva se postavila na smuči in se odpravila nazaj proti dolini.

S smučmi tukaj dol.

V zgornjem, najbolj strmem delu ozebnika sva abručala. Grapa je bila slabo zalita in prostora je bilo le nekaj več kot za dolžino smuči. Malo niže pa so sledili prvi zavoji. Na prve zavoje sem se zaradi strmine morala psihično kar malo pripraviti, kaj hitro pa so stekli kot po maslu. Z vsakim zavojem sem bila bolj vedra in polna radosti ter ljubezni, saj tako uživancijske ture ne pomnim. Sneg je bil čista desetka, da bi človek ob spustu tulil od veselja. Nekaj centimetrov pršiča na trdo podlago. Občasno se mi je zazdelo, da vijugam po oblakih.

Smuk po ozebniku.

Šele ob takšnih turah spoznaš, čemu zares so namenjene smuči. So prevozno sredstvo proti svobodi, so za premagovanje svojih dvomov, prestavljanje meja in kar je najpomembnejše, za ustvarjanje neverjetnih spominov, ki jih lahko deliš z drugimi.

Skratka, na koncu se je izkazala sprememba cilja za čisto fantazijo!