Datum: 28. 1. 2022
Izhodišče: Logarska dolina pri hotelu Plesnik
Smer:
Slap Palenk, 100 m, WI3+

Po šihtu sem se zbasala v avto in pičila proti Logarski dolini. Na poti se mi je pridružil še načelnik ferajna. Kakšna čast me je doletela, da me je dan prej poklical in vprašal, če bi šla plezat slape. Seveda sem bila takoj za!

Na poti me je razganjalo od navdušenja in malo tudi od strahu. Čakalo me je plezanje mojega prvega slapa. Ledno plezanje, ena izmed nevarnejših oblik alpinizma, pravi stric Google. Že sama ideja, da bom filmsko visela na dveh oklih cepinov in na štirih zobcih derez, odvisna od kvalitete ledu, me je prevevala s strahospoštovanjem. Stric Google pa me je še izdatno spravil v dvome.

Na izhodišču sva se “nardila gor” in z vso bojno opremo odkorakala pod zaledenel slap. Sledil je hiter tečaj vrtanja in čiščenja lednih vijakov ter zabijanja cepina v led, ki je bilo seveda sprva bolj po žensko.

Proti slapu.

Nato sva razvila vrv, se navezala in začela sem z varovanjem. Stala sem pod zaledenelim slapom in poslušala šumenje ter opazovala deročo vodo pod prozornim ledom. Iz zamišljenosti me je prebudila ledena bomba, ki mi jo je načelnik nenamerno s preostalimi drobci ledu ob zabijanju v led poslal navzdol. Zadela me je naravnost v stranski del vratu in glave. Glasno sem zaklela, bolečina se je razširila in glavobol ni popustil vse do zadnjega cuga.

Prvi cug.

Kmalu sem bila na vrsti jaz. Cepin, cepin in noge. Vsak udarec s cepinom je name deloval presenetljivo umirjujoče, da sem hipoma pozabila na ves stres delovnika. Strah je brez sledu izginil, saj tudi slap ni bil filmske težavnosti. Ravno prav za prve začetke v ledu.

Led je bil dober, občasno se je naredil kakšen krožnik. Včasih sem zgrešila že nasekan led predhodnikov in se je cepin odbil od kristalnega ledu nazaj v zrak. Ja, nekaj vaje bo še potrebne. Zato pa na srečo nisem imela težav z derezami.

Na štant sem prilezla z velikim nasmeškom. Sledil je drugi cug. Ko sem pospravljala zadnji štant in se podajala v led, se je že pošteno mračilo. Z vsakim udarcem v led je votlo donelo, slap zaradi vremena ne bo več dolgo zdržal.

Drugi cug.

Nekje na sredini zadnjega cuga je postala trda tema. Oba sva pametno čelke pustila v avtu, zato sem v temi tipala za stopi in zabijala cepine po občutku dokler niso prijeli. Sledila sem potegu štrika.

Ko sva prišla ven, naju je čakal še sestop in nato vožnja proti domu. Definitivno je uvertura lednega plezanja postavila nove meje in cilje in me seveda še bolj navdušila nad alpinizmom. To je to, kar želim delati v življenju!