Datum: 29. 12. 2021
Izhodišče: Ljubelj
Smer:
Centralna grapa na Begunjščico, 200 m, 45°/30°

Začetek je bil tokrat bolj boren, saj smo že prejšnji dan imeli težave z usklajevanjem ciljev in interesov. Na koncu smo obupali in se odločili, da ni pomembno, kam in kako se odpravimo, samo da gremo. Pa smo se šele ob osmih zvečer dogovorili, da bomo poskusili s turnim smukom na Veliki vrh v grebenu Košute, če pa bo ta že iz doline videti preveč spihan, pa pač nekaj z Ljubelja.

Gužva na poti do Zelenice

Pa je trojica, željna narave, naslednje jutro štartala proti Gorenjski. Že v Tržiču se je videlo, da s Košuto najbrž ne bo nič, pa smo se kar hitro obrnili in zavili proti Ljubelju. Na parkirišču smo očitno dovolj glasno debatirali, kam bi se sploh odpravili, ko je gospod ob sosednjem avtomobilu povzel razmere in povedal, da je Centralna grapa na Begunjščico lepo zalita. Na licu mesta je padla odločitev.

Ob avtu smo si nataknili smuči in pičili proti Zelenici. Globoko sem vdihnila svež zrak, to je tisto, kar sem po presedenih in prenajedenih prazničnih dneh potrebovala. Malo odklopa v gorah. Počasi in z užitkom sem napredovala. Prav v vsakem koraku sem uživala in bila vedno bolj nasmejana.

Malo pred Kočo na Zelenici smo zavili proti Centralni grapi. Nekaj časa smo se še mučili s smučmi, nato pa jih oprtali na nahrbtnik in nadaljevali z njimi na ramah ter s cepinom v rokah in derezami na nogah. Tempo je bil bolj podoben pristopu na kakšen osemtisočak, saj smo s težo na hrbtu počasi, vendar vztrajno, napredovali.

Od tu dalje bo treba nosit.

Po Centralni grapi

Naklonina v najbolj strmem delu grape je bila 45° (smo izmerili). Vse do vrha pa so bile že lepo izdelane stopničke. Na vrhu grape smo odpešakali še na vrh Begunjščice in uživali ob sinje modrem nebu, norih razgledih, visokih temperaturah in dobrem sendviču ter domačem toplem čaju.

Fantazija na vrhu

Razgled z vrha

Tako čudovito je bilo spet na vrhu. Zazdelo se mi je, da so se moje baterije ponovno začele polniti. Z vsakim dihom sem bila srečnejša.

Ob sestopu smo se sprehodili proti Šentanskemu plazu. Začelo je pihati, vendar so moje nove hlače to prav fantastično prenesle (definitivno priporočam Zajotov novi model smučarskih nepremočljivih hlač). Prvih sto metrov smo se spustili s smučmi na ramenih, saj je bil zgornji del Šentanca spihan.

Zgornji del Šentanca

Nižje pa smo si nataknili smuči in odsmučali vse do izhodišča. Nora smuka po sicer dokaj trdi podlagi, pekoča bolečina v nogah je bila posledično neizogibna. Vendar užitek ob tako dolgi smuki, neprecenljiv.

Užitek v neskončnost

Lahko rečem le, da je bila to ena izmed najboljših zimskih tur. Malo grape, malo hoje, kar nekaj smučanja in predvsem ogromno užitka, kar me je ponovno spomnilo, da je vredno resnično živeti in izkoristiti vsak trenutek, ki ti je dan v življenju.