Datum: 30. in 31. 12. 2021
Izhodišče: Radovna
Smer:
Kredarica (2515 m)

Še dobro nisem zaključila prejšnje ture, sem že pregledovala plazovni bilten in vremensko napoved za prihodnje dni. Oboje je bilo zelo obetavno. In sem začela: “Kam greva pa jutri? Greva na Triglav?” Pa se je moja boljša polovica pod babjimi pritiski vseeno vdala in tako sva se na predzadnji dan leta zopet vozila proti Gorenjski.

Že na samem začetku je šlo narobe skoraj vse, kar sploh lahko narobe gre. V nogah je še bilo čutiti utrujenost prejšnjega dne. Tudi energije ni bilo prave. Pa je bil eden bolj trmast kot drugi in sva zgodaj dopoldan pičila iz vasi Radovna s smučkami na rami in nahrbtnikom, ki je tehtal skoraj četrtino moje teže.

Vleče se po dolini Krma

Po dveh urah hoje po dolini Krma sva bila že pošteno naveličana. Vedela sva, da se pot po Krmi vleče, ampak, da se tako vleče … Višinci kar nikamor niso hoteli. Ko je eden skoraj obupal, je drugi spodbujal – in obratno. Tekla je tretja ura, ravnina pa je še kar vztrajala. Midva pa tudi. Še enkrat s smučami po tej dolini naju pač nič več ne pripravi!

V petih urah sva naredila le osemsto višincev, bila sva na tretjini celotne poti, ko je bilo že pozno popoldne. Krma je trma in le-te nama očitno ni manjkalo, čeprav je bil vsak korak na utrujenih nogah, s težo nahrbtnika, ki je pritiskala k tlom, prekleto mučenje.

Včasih pač ne gre po planih

Utrujena in neprespana od prejšjega dne sem vlekla noge za sabo. Nobenega užitka ni več bilo. Hodila sva več metrov narazen, vsak s svojimi mislimi. Včasih tudi to ni slabo, saj si tako izmučen, da niti jamrati več ne moreš. Na avtopilotu ponavljaš zaporedje gibov, misli pa se igrajo. In ravno takrat človek postane najbolj samokritičen, spozna svoje šibkosti, če si jih le upa priznati.

“Tvoje impulzivne odločitve in trmoglavost … Trma te lahko pripelje prav na vsak vrh, tanka pa je meja med tem, da bi te lahko ravno ta zaradi prevelikih ambicij, ki jim nisi dorasla, drago stala. Postala si pohlepna, lastnost, ki jo pri ljudeh najbolj preziraš. Namesto, da bi uživala po čudoviti turi, že rineš dalje. Gora bo počakala, včasih moraš izkoristiti trenutek gorske miline, ki jo prineseš s seboj v dolino. Pustiti, da traja. Ne rabiš hiteti, življenje te ne bo prehitelo.”

Sonce je počasi tonilo, midva sva se še zmeraj vzpenjala. Moja boljša polovica se je kljub naporom ponudila, da mi nosi nahrbtnik, pa sem hladnokrvno odklonila in trmasto nadaljevala. Korak za korakom, blazno počasi. Energija je popuščala. Prižgala sva naglavni lučki in v tišini nadaljevala proti Kredarici. Zdrsi posamezne smučke so z utrujenostjo postajali vedno pogostejši.

Ni konca

Ko sva pred seboj le zagledala osvetljena okna, sva si močno oddahnila. Snela sva smuči in vstopila v ogreto sobo. Prijazni meteorologi so nama postregli s toplim čajem in pasuljem s klobaso. Kako nama je teknilo. Šele po zmazani porciji je pogovor zopet začel teči. Predvsem pogovor o današnjih odločitvah, poti in borbi, ki jo je bil vsak zase. Odločila sva se, da bova našega očaka naslednji dan izpustila. Pomembneje kot vrh je predvsem to, da na poti uživaš. Z vrhom bi morda tokrat izgubila ravno tisto, zaradi česar zahajam v gore.

Kar hitro so naju pospremili v neogreto sobo s posteljami. Izvlekla sva svoji spalki, ju zapela skupaj (ker je pač lepše, če si skupaj in ne vsak zase) in v trenutku zaspala.

Po dobro prespani noči sva še pred sončnim vzhodom sedela na klopi pred Kredarico in zrla v daljavo, ki je oznanjala nov dan. Objel me je občutek, zaradi katerega se vedno znova vračam v višave. Najbolje ga je opisal že Nejc Zapolotnik: “V delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati. Čutiš svet, čutiš Zemljo, Sonce, veter, vse diha s teboj in te omamlja. Brez želja, brez misli doživljaš lastni obstoj in obstoj vse narave okrog sebe.”

Ob prebujanju

Počasi se prebuja

Vzhod

Najlepša jutra; tam in ob tebi

Kredarica v jutranji zarji

Jutro se je prebudilo, midva pa sva se s smučmi odpravila proti dolini. Sneg je bil čisto ojužen, smuka bolj slaba. Sva bila pa midva zato radostno razpoložena. Kljub mučnemu vzponu in slabim razmeram za smuko, je bilo moje srce polno.

Proti dolini

Čudovit zadnji dan leta

Vijuganje med ovirami

Plaz v sosednji steni

Če kdo misli, da si s smučami hitrejši …

Nasmehnila sem se ob misli, da letošnje leto zaključujem na najveličastnejši način. Vse kar si želim je, da bi bilo prihajajoče leto vsaj pol tako čarobno kot to. Da bi še naprej strastno sledila svojim sanjam in svojo srečo lahko delila s čudovitimi ljudmi, ki so mi najbližje. Da bi bilo prihajajoče leto takšno kot je bilo to.