Izhodišče: Dom planincev v Logarski dolini

Datum: 18. 12. 2021

Vrh:

Savinjsko sedlo (2001 m)

Čudovito sobotno jutro se je začelo, z boljšo polovico pa sva v Logarski dolini pri Domu planincev že natikala pancarje in smuči. Kar od avta sva se v dobri družbi skozi gozd odpravila proti slapu Rinka, do katerega smo prišli po nasprotni strani kot vodi markirana pot.

Začetek ture.

Po gozdu navzgor.

V višini Orlovega gnezda ni več šlo dalje s smučmi, zato smo jih oprtali na rame in peš mahnili v breg proti Okrešlju. Teža nahrbtnika na ramenih, v katerem so bile dereze, cepin, plazovni trojček in vsa rezerva obleka ter hrana in pijača ter smuči na hrbtu, so tiščali k tlom. Hojo po deloma udirajočem snegu so oteževali pancarji.

Pod drevesom.

Pa smo kljub temu brez predaje rinili v breg. Na Okrešlju smo težo zopet razbremenili in si nadeli smuči, s katerimi smo se odpravili na Savinjsko sedlo.

Prečkanje Savinje tik nad slapom.

Na Okrešlju.

Podlaga je bila trda, zato smo po nekaj zdrsih smuči le uporabili srenače in nadaljevali. Nebo je bilo brez oblačka, temperature okoli ledišča, razgledi nori, le veter je dodal občutek večjega mraza.

Malo pod vrhom smo zaradi velike strmine smuči zopet nabasali na nahrbtnik, v roke prijeli cepin in se povzpeli po grapi do sedla. Tam je sledila hitra malica, snemanje kož s smuči in priprava na spust. Veter je bril in prav hitro me je zanohtalo, da nisem več čutila prstov.

Razgled s Savinjskega sedla.

Prvih nekaj metrov spusta sem po zmrznjeni podlagi oddrsela, da ne bi ob zavoju zapeljala čez skalni skok, ki je bil nekaj metrov pod mano. Po abručani grapi pa je šlo fantastično. Zmrznjena podlaga, zato je bilo potrebno pošteno pritisniti na podlago. Vožnja do Okrešlja je bila fantastična, ledeni podlagi navkljub.

Smuk proti Okrešlju.

Na Okrešlju smo se odločili, da zagrizemo še dobro uro v breg do Pasjega sedla ter odsmučamo v dolino. Pot vodi pod strmimi pobočji Brane, od koder se ob večji plazovni nevarnosti lahko utrga velik plaz, ki ga odnese vse do doline. Klož ni bilo, je pa bila podlaga zelo ledena, zato je bilo pri prečenju potrebno veliko koncentracije in previdnosti ter predvsem premišljeno postavljanje smučk.

Nekje na tretjini poti proti Pasjemu sedlu se je v meni prižgala rdeča lučka izčrpanosti. 1500 višinskih metrov s smučmi na ramah ali na nogah me je pošteno zdelalo. Tudi jedla skoraj, da nisem. Napetost in adrenalin sta še dodatno porabila nekaj moje energije. Tako se je pričela borba s samo seboj.

Prečenje pod Brano.

Razgled s Pasjega sedla proti Savinjskemu.

Vedela sem, da je potrebno odsmučati še do doline ali na kakšen drug varen način priti v dolino še pred temo. Pogovor na poti je zamrl, saj sem energijo varčevala za varno nadaljevanje poti. Tudi razgledov nisem več opazila, v glavi sem bila borbo sama s seboj ter si v svojem notranjem monologu prigovarjala, da nimam druge možnosti kot priti v dolino.

Pa smo odsmučali, na vsakih nekaj zavojev sem se ustavila. Na trenutke so me poskusili grabiti krči. Najraje bi se sesedla in obležala. Vendar to ni bila opcija. Proti koncu ene izmed grapic nas je pričakal visok skalni skok. Fak, zajebal smo!

Ura je bila že krepko popoldne in počasi se je pričenjala tekma s temo. Ni nam preostalo drugega kot da snamemo smuči in se po vgrezajočem snegu odpravimo više iz grape ter po grebenu proti eni izmed jas v dolini. Komaj sem nosila sama sebe, noge so se mi tresle in besed preostalih sploh nisem več ragistrirala. Trmasto sem stopala v vgrezajoče stopinje pred sabo ter ob sebi nosila smuči. Treba je prit dol, če tudi bodo za to potrebni zadnji atomi moči. Predaja ni bila ena izmed opcij. Izven takšne cone udobja spoznaš, da je tvoja glava lahko največje orožje. Da je tvoje telo sposobno veliko več kot misliš.

Zdelo se mi je, da je minilo celo stoletje, ko smo si zopet natikali smuči. Že v mraku smo preostali del odsmučali proti dolini do Doma planincev. Z velikim veseljem sem si po celodnevni turi sezula pancarje ter svojim nogam namenila malo svobode.

Za mano je bila fantastična tura. Ko sedaj pogledam nazaj, bi jo kljub izčrpanosti želela ponoviti. Notranje moči se namreč ne moreš naučiti iz knjige. Naučiš se jo z disciplino, izkušnjami in s ščepcem trpljenja. Ne smeš se omejevati. Kajti edina omejitev si sam sebi. Če je želja dovolj velika, zmoreš več kot misliš. In zadoščenje ob zavedanju, da si premagal samega sebe, je nepopisno.

Zadnji smuk proti dolini, že v mraku.