Datum: 25. 6. 2025
Izhodišče: Zadnji travnik
Vrh:
1. Olševa (1929 m)

Ob vedno večjem hitenju sem se začela počutiti ujeto v naloge, sezname in vloge, zato je bil skrajni čas, da se odpravim nekam višje in znova poskusim najti sebe. Nobenega posebnega cilja za obkljukati, samo želja, da grem. Da hodim. Da vdihnem malo več neba kot betona. Že v avtu so me začeli prevevati nenavadni občutki – mešanica dvomov, ali to sploh še zmorem, ter sreče in pričakovanj. Ko smo parkirali, je bila pred nami le pot. Moji koraki so bili sprva nerodni, mehanski – noga pred nogo, misli pa težke.

Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd, ki nam je ponujal senco. Ob poti so rastle cvetlice, veter nas je – kljub napovedanemu vročinskemu valu – prijetno hladil, zadišalo je po smrekah, ušesa pa nam je polnilo ptičje petje. Pri lovski koči smo si privoščili sadno malico, nato pa nadaljevali pot. Malo više smo prišli do čudovite krnice, postlane s cvetjem. Poslovili smo se še od zadnje senčke in stopili proti grebenu.

Potem pa je začelo prihajati tisto, po čemer sem tako močno hrepenela. Z vsakim korakom se je moje telo, vajeno nekdanjih gorskih poti, začelo spominjati občutka skal pod nogami. Z vsakim gibom so postajali koraki lažji. Moje hiteče misli so se tišale, gozd pa postajal glasnejši. Začutila sem, kako plast za plastjo odpadajo stvari, ki niso bistvene. Vsak vzpon nosi v sebi nekaj meditativnega. Ne zaradi tišine, ampak zato, ker si končno prisiljen prisluhniti sebi.

Na grebenu se je odprl čudovit pogled na verigo Kamniško Savinjskih Alp. Po dolgem času sem vrhove znova videla bližje kot le z avtoceste. Zrla sem proti nekoč domačim goram in se čudila, kaj vse so že prehodile moje noge. Vse skupaj se je zdelo bolj kot sanje kakor oddaljen spomin. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem prepoznala in poimenovala posamezne vrhove, ob tem pa dokončno odložila dolinske skrbi ter se predala gorskemu miru, ki sem ga tako močno potrebovala. Z vsakim poimenovanjem vrha sem v mislih obujala zgodbo, ki sem jo tam zgoraj nekoč že doživela.

Pot proti vrhu ni spraševala po mojem imenu, temveč po tem, kdo sem. Ko sem skoraj pozabila nase, sem si dovolila odložiti vse, kar naj bi bila. In prav tam – med borovci in skalami – sem se znova spomnila. Ne na svoje obveznosti, temveč na svojo tišino. Na svojo moč. Na tisti del mene, ki nikoli ne izgine – le včasih utihne. Gore so me spomnile, da sem. In da je to dovolj.

Na vrhu sem ob malici občudovala razglede in dve sreči, ki sta mi delali družbo.
Nazaj proti dolini smo se odpravili še pred najhujšo vročino. Ob poti sem nabrala plahtico in uživala v občutku, da so se moje misli končno umirile. Gore me vedno znova spomnijo, kdo sem. Ne tista verzija mene z urnikom in odgovornostmi, temveč tista, ki se zna ustaviti in občudovati kamen. Ki ne potrebuje vedno razlage. Ki ji je dovolj, da čuti zemljo pod nogami in veter na licih.

Prišli smo nazaj na izhodišče. Avto je stal, kjer smo ga pustili. Čevlji so bili prašni, hlače umazane. Jaz pa sem čutila tisto prijetno utrujenost in tišino v sebi. Nisem potrebovala več. Bila sem drugačna kot zjutraj – lažja.

Včasih moraš iti. Ne zaradi kondicije. Ne zaradi lepih fotografij. Ampak zato, ker tam nekje – med koraki – znova srečaš tisti del sebe, ki si ga v vsakdanji gneči pustil za sabo. Greš zato, da utihneš. Da začutiš, da si živ. In včasih, ko prideš nazaj v dolino, nisi nič bolj urejen, nič bolj pripravljen, nič bolj učinkovit. Ampak si bolj ti.

In to je več kot dovolj.