Datum: 30. 5. 2025
Izhodišče: Ruše
Cilj: Martnica (682 m)

Če bi me kdo vprašal, kako se začne dober dan, bi rekla: s soncem v očeh, otrokom, ki se zbudi kakšno uro prezgodaj in z nahrbtnikom, ki je že na začetku bolj poln, kot bi moral biti. Ampak greš. Ker veš, da se splača.

Ker je bil organiziran Dobrodelni 8-urni vzpon na Martnico, smo se v duhu dobrodelnosti pridružili tudi mi. Belko sem sprva nesla sama. Ne zato, ker bi bilo treba, ampak ker je bilo lepo. V naročju, na hrbtu, malo po svoje. Vmes je tudi sama nekaj malega prehodila – pogumno in z zagnanostjo, ki jo premorejo samo otroci s prvim zajtrkom v želodčku in brez pojma, kako daleč je cilj. Njene noge in pogledi so povedali več kot dovolj: gremo naprej.

In res – otroške noge zmorejo več, kot si mislimo. Po mehki pohorski zemlji, v ritmu listja, storžev in male radovednosti, ki ne pozna koncepta utrujenosti. Včasih nas otroci spomnijo, da ni vedno treba priti hitro do cilja – dovolj je, da greš.

Na vrhu smo se ohladili, sedli, spili nekaj požirkov, se malo razgledali in poklepetali z znanimi obrazi.  Tik pred odhodom v dolino so se Ruševcu zasvetile oči: “Gremo še enkrat?”

In smo šli. Belko sem nesla dol, nato pa jo je Ruševec nesel še enkrat gor. Ampak naj se razume: ni nama bilo težko. Ni bilo trzanja v mišicah, nobene tihe jeze – bilo je kot dober trening. V spomin na tiste dni, ko sva se brezskrbno potepala po gorah, z več višincev, manj plenic in še več hribovskih sanj.

Drugi vzpon je bil bolj tih. Sonce je žgalo, znoj je tekel, ampak na koncu so nas čakale medalje in pasulj, ki je imel okus po zmagi. Tisti planinski pasulj, ki ti napolni želodec in srce hkrati. Vsi smo bili malo utrujeni, a še bolj povezani.

Spust v dolino je bil počasnejši, mehkejši. Ob poti so se zasvetile gozdne jagode, ki so postale naši mali rdeči bonbončki motivacije. Čeprav smo dišali po lastnem švicu, je bil zrak poln zadovoljstva.

Kaj je smisel takšnih dni? Morda to, da se da dobrodelnost združiti z gibanjem. Da ni treba nič kupiti, da nekaj daš. Da pokažemo otrokom, kako se podpre skupnost – s hojo, s trudom, z objemom, z jagodo. Morda tudi to, da družinski čas ni vedno mirno posedanje ob knjigi (čeprav tudi to včasih paše), ampak je lahko tudi potenje po hribu, nošenje majhnih nogic in pasulj iz plastične posode.